Tradicija okraševanja knjig na Slovenskem sega v sredino 12. stoletja, ko so bili na naših tleh ustanovljeni samostani cistercijanskega (Stična, 1136), benediktinskega (Gornji Grad, 1140) in kartuzijanskega reda (Žiče, 1160). Samostani so imeli bogate knjižnice in iluminatorske delavnice. V Žički kartuziji naj bi imela knjižnica več kot dva tisoč knjig, medtem ko iz samostana v Stični poznamo ime prvega bibliotekarja Marolda že iz leta 1156, dve desetletji kasneje pa zasledimo v rokopisu, prav tako iz Stične, ime meniha Bernarda, prvega poimensko znanega prepisovalca in knjižnega slikarja pri nas.[i]

V 16. stoletju je sledil veličasten nastop protestantske literature. Primož Trubar (1508−1586), začetnik slovenske književnosti, je leta 1550 napisal Katekizem, istega leta mu je sledil še Abecednik,[ii] leta 1583 pa smo Slovenci dobili prvi prevod Biblije, prav tako delo protestantskega duhovnika Jurija Dalmatina (1547−1589). Protestanti so posvečali veliko skrb zunanjemu izgledu knjige pod vplivom in ob sodelovanju nemških tiskarjev. Knjige je odlikovala odlična grafična oprema − izbran črkovni material, uvrstitev slik in grafičnih okraskov med besedilom in izbrana vezava.[iii] V nadaljnjem razvoju knjižne opreme se je zaradi cenzure tiska vse do leta 1848 izgubila kontinuiteta razvoja predhodnih obdobij.

Cenzura si je izmišljala neverjetne ovire, da bi preprečila natis razumnih spisov. Na prelomu 18. in 19. stoletja se je rodil France Prešeren (1800−1849), slovenski romantični pesnik, ki se je povzpel na vrh slovenskega Parnasa in na raven vélike evropske romantične poezije ter s svojim opusom presegel slovensko zamudništvo v kulturi.[iv] S francosko revolucijo se je prebudila nacionalna zavest in samozavest množic, leto 1848 je prineslo ukinitev cenzure in s tem svobodo tiska. Med slovenskim ljudstvom je ponovno zrastla potreba po tiskani besedi. Novonastale tiskarne so pridobivale material iz nemškega kulturnega prostora. Poleg novih črk so se oskrbovale tudi s šablonskimi vinjetami, inicialami in preostalim grafičnim materialom, ki so ga tiskarne uporabljale pri oblikovanju knjig po lastni presoji, ne glede na njeno vsebino. Tako srečujemo v knjigah v drugi polovici 19. stoletja skoraj povsem enake okraske – brez posebnih lepotnih vrednot, brez slehernega kančka domačnosti in lepih linij starih mojstrov srednjega veka.

Prehod iz 19. v 20. stoletje je bil zaznamovan zelo ustvarjalno tako v književnosti kot v likovni umetnosti. Izjemno mesto v razvoju slovenske kulture je imel trgovec in založnik Lavoslav Schwentner z Vranskega, ki se je leta 1898 preselil iz Brežic v Ljubljano in odprl svojo knjigarno v središču mesta. (Sl. 1) Imenovali so ga »dvorni založnik slovenske moderne«, saj je pripomogel k njeni uveljavitvi in sprejel mnogokatera besedila, ki so bila tematsko in idejno sporna, pa tudi trgovsko tvegana, prav tako zaradi cenzure uredniških in upravnih odborov obstoječih založnikov nikdar ne bi ugledala belega dne. Med drugim je ponatisnil pesniško zbirko Erotika Ivana Cankarja (1876‒1918), ker je prva izdaja končala na grmadi. Ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič je namreč pokupil vse še dosegljive izvode in jih dal sežgati, češ da je ta poezija protikrščanska in nemoralna, tako da jih je od tisočih izvodov zgolj tristo prišlo v roke bralcem.

Schwentner je posebno pozornost posvečal izgledu knjig, zato je k sodelovanju povabil več umetnikov ‒ sprva arhitekta Ivana Jagra, nato impresionistična slikarja Matijo Jamo in Riharda Jakopiča (1869‒1943), kasneje pa umetnike iz Društva Vesna (Maksim Gaspari, Gvidon Birolla, Ivan Vavpotič …), ki so imeli pri vpeljevanju secesije v slovensko umetnost osrednji položaj, od impresionistov pa so bili bolj vsestranski. Poleg slikanja v olju so se ukvarjali tudi z risbo in grafiko in ravno zaradi risarske nadarjenosti so bili iskani ilustratorji. (Sl. 2)

Tako se je pričela tudi ilustratorska pot Hinka Smrekarja, ko je leta 1904 po Schwentnerjevem naročilu in s soglasjem Ivana Cankarja naredil naslovnico za Cankarjevo knjigo Gospa Judit. (Sl. 8) Osnutek je eno Smrekarjevih najzgodnejših ohranjenih del. Izžareva ideale dunajske secesije in asociira na krog Gustava Klimta. Z rahločutno in risarsko natančno risbo je v stilizirano pokrajino postavil modno silhueto dame, ki se sprehaja po parku mimo vodometa, kamor se je umaknila iz sivega dunajskega predmestja. Od naslovnice za Gospo Judit naprej je Smrekar ilustriral še nekatere Cankarjeve knjige. Za posamezne ovoje in notranjo opremo je narisal več načrtov. »Bilo bi jih še več, a glavna ovira je bila ta, da je imel založnik upravičene gmotne pomisleke. In je kljub temu strogo skrbel za lepo in solidno izdelavo in opremo knjig. Vselej sem iznova doživel Schwentnerjeve štiri žalostno-skrbne preglede: prvič je zastrmel k višku, drugič v stran, tretjič v tla, četrtič v pogajalca,« se je spominjal Smrekar.[v]

Druženje s sedem let starejšim Cankarjem je postajalo vedno intimnejše in je imelo na mladega Smrekarja čedalje večji vpliv. Pod pisateljevim vplivom je začel razvijati oster kritični ton, ki ga je nato samostojno nadaljeval v karikaturah. Oba sta bila družbeno angažirana in borbena ter brezkompromisna pri iskanju resnice. Bistvo njunih del ni toliko satira kot globoka izpoved, upor proti malomeščanski omejenosti in konvencionalnosti, ki sta utesnjevali življenje ljudi, predvsem pa upor proti odnosu vladajoče družbe do umetnosti in umetnika, svojemu narodu nepotrebnega in prezgodaj umirajočega.

Poleg Cankarjevih knjig je Smrekar v tem času ilustriral tudi več drugih, npr. zbirko novel Obsojenci Vladimirja Levstika (1909), prispeval je ilustracije za zbirko Srbskih ljudskih junaških pesmi (Srpske narodne junačke pesme) na povabilo Srbske kraljeve akademije (1913), naslovnico za Zbrane spise Janeza Trdine (1914) (sl. 9) ter končal svoje najobsežnejše ilustratorsko naročilo za Literarno pratiko za 1914. leto (1911‒1913). Literarna pratika je bila književni koledar, za katerega je Smrekar poleg naslovnice narisal še dvanajst naslovnih vinjet z žanrskimi prizori (slovenskimi običaji) in nebesnimi znamenji, po petnajst svetniških podob ob vsakem mesecu in po dva žanrska prizora, vezana na opravila v določenem mesecu.

Leta 1917 je Smrekar ilustriral povest Martin Krpan z Vrha Frana Levstika, in sicer poleg kolorirane naslovnice, na kateri je upodobil Martina Krpana na kobilici, je narisal še dvanajst perorisb. (Sl. 10) Ilustracije sodijo v sam vrh slovenskega ilustratorstva. Z enako močjo nagovarjajo tako otroke kot odrasle, odlikujejo jih pripovednost, vživetje v baročni čas z vso dvorno kostumografijo in kulisami, psihološka poglobljenost likov – krvoločnost eksotičnega Brdavsa, predvsem pa nadutost in prezir plemičev ob prihodu Martina Krpana na dvor. Kontrast med silno naravno močjo Krpana in feminilno cesarjevo postavo pa daje Krpanu tudi simbolični pomen. Martin Krpan namreč ni bil navaden človek slovenskega podeželja. Bil je orjaške postave, silno močan in samosvoj, ker ga je tihotapski način življenja izoblikoval drugače kakor zgarane koščene kmečke ljudi. In kot takega ga je Smrekar tudi upodobil. Umetnostni zgodovinar Stane Mikuž je ob ilustracijah zapisal: »Žlahtnost velikega Levstikovega teksta je slikarja pritegnila z vso sugestivnostjo, objela ga je s svojo domačnostjo in ga postavila na trdna tla. Nikoli prej in nikoli kasneje ni bil Smrekar tako konstruktiven in celovit kakor v teh prelepih ilustracijah. Slikarjevo naravno nagnjenje do jedke satire se je tu podredilo kmečkemu smislu za vzvišeno hudomušno šalo.« [vi]

.

V letih 1918‒1942 je Smrekar narisal nepregledno število ilustracij k pesmim in raznovrstnim zgodbam ter tudi naslovnic za različne periodične publikacije in knjige tako slovenskih kot tujih avtorjev.

V letih 1935–1937 je ilustriral knjigo Frana Milčinskega (1867–1932) Ptički brez gnezda, v kateri avtor opozarja na napake družinske vzgoje in na zapostavljanje otrok. Milčinski je bil mladinski pisatelj, pripovednik in dramatik, ki ima sloves najvidnejšega slovenskega humorista svojega časa. V svojih delih je smešil vse, kar se je upiralo njegovemu socialnemu čutu in zdravi pameti, humor pa se je večkrat spremenil v satiro. Bil je tudi pravnik in mladinski sodnik ter socialni delavec na področju mladinskega prestopništva. Oba s Smrekarjem sta bila bistra opazovalca in kritična presojevalca človeških nravi in družbenih napak. (Sl. 11)

Smrekarjeva rahločutna narava, dar opazovanja, moč spomina, fantazija v kompoziciji in sproščenost v risbi ter tehnično znanje odlikujejo ilustracije v otroških knjigah Sto basni za otroke (1936), Beli bratec Marije Jezernik (1937), Grajski vrabec Davorina Ravljena (1938) itd.

Ob ilustriranju knjige Satire (1938) Gustava Strniše (1887–1970) pa sta se ponovno srečali dve sorodni duši. Verjetno se Smrekar že od ilustriranja Cankarjevih knjig ni seznanil s tako pronicljivim besedilom, ki bi bilo tudi tako blizu njegovim stališčem. Strniša je v Satirah odločno smešil in obtoževal razvade in pregrehe v socialnem in kulturnem življenju. Na risbi k poglavju Morilec je Smrekar upodobil kritika v ateljeju slikarja Maksima Gasparija, ki stoji v ozadju v krčeviti pozi, ker ne more več poslušati neutemeljenih kritik, k poglavju Pretirani športi je narisal King Konga (istoimenski film so posneli leta 1933), kako razkazuje mišice, ki so bolj pomembne kot kakršnokoli znanje. Zavist pa v karnevalskem sprevodu nosijo na nosilih, njen obraz je še bolj ostuden kot v ciklu Sedem naglavnih grehov (1927), ogrnjena je s plaščem in pod njim ima v zavetju svojega naročja skupino podgan itd. (Sl. 11)

Leta 1940 je Smrekar v samozaložbi Sila izdal zbirko Andersenovih pravljic z naslovom Sedem Andersenovih pravljic za šegave modrijane in modrijančke, ki jo je tudi sam ilustriral. Med izbor je prav z določenim namenom vključil pravljico Hudobni knez, ker je želel z njo opozoriti na strahote svetovne vojne in na fašistično nasilje. Pravljica Hudobni knez se začne takole: »Živel je nekoč hudoben in prevzeten knez, ki je mislil samo na to, kako bi si pokoril vse dežele na svetu. Želel je, da bi ljudje trepetali ko trst na vodi, ko bi čuli njegovo ime. Z ognjem in mečem je zaznamoval svojo pot po svetu. Njegovi vojaki so teptali žito na polju in požigali kmetom hiše, tako da je rdeči plamen lizal listje na drevju in ga smodil in so sadovi viseli zogleneli na počrnelih vejah.« Smrekar je s prevajalcem pravljic Mirkom Koširjem (1905–1951) zaradi cenzure želel v obliki nedolžne povesti opozoriti ljudi na grozečo nevarnost in zbuditi njihovo vest in zavest. Konec druge svetovne vojne je Košir v spominih na Smrekarja zapisal, kako pravilno sta izbrala to zgodbo, saj je bil knezov namen identičen Hitlerjevemu tik pred napadom na Poljsko, ko je le-ta rekel: »Državljani zahodne Evrope morajo trepetati od strahu.«[vii] (Sl. 12)

Zadnje delo, ki ga je Smrekar ilustriral, je bila zbirka humoresk Zaplankarji (1941) duhovnika in pisatelja Jože Vovka (1911–1957). Dogajanje je postavljeno v vas Zaplanke in že iz imena se da slutiti, da avtor smeši njene prebivalce, njihovo neumnost in omejenost, hkrati pa jim pripisuje svojevrstno iznajdljivost. Na domačem terenu se je Smrekar ponovno dobro znašel. Narisal je gostobesedne ilustracije, skupinske prizore z množicami figur, stisnjenimi in prepletenimi med seboj. Zahtevajo podroben in večkraten ogled, kajti najbolj duhoviti Smrekar se navadno skriva ravno v detajlih. (Sl. 13)