Razstava je predstavila obdobje med letoma 1918 in 1942. V teh letih je Smrekar v svojem silnem ustvarjalnem zanosu prestopil iz ozkih slovenskih meja na občečloveško, svetovno področje. Očiten je preobrat od umetnika, ki se je poln idealov in mladostne zagnanosti odpravil v tujino, k umetniku, ki je z leti postajal čedalje bolj zagrenjen in videl vse podobe okoli sebe spačene. Zato nas ne sme čuditi, da je postal v tolikšni meri karikaturist in skoraj absoluten cinik kot vsi obupani, neverni idealisti.
Poleg številnih lastnih karikatur in karikatur sodobnikov, ljubeznivih portretov matere, družbenopolitičnih satir ter ilustracij za različne publikacije in knjige, pravljičnih prizorov s škrati in vilami ter hudomušnih planinskih prizorov je ustvaril dva cikla, ki sta pravi preroški viziji ‒ grafični cikel Sedem naglavnih grehov in cikel risb Zrcalo sveta, na katerih je ostro obsodil družbo oz. njene posameznike, predvsem njihovo moralo in neurejene, zmedene družbene razmere. Pretresljivim risbam psihičnih bolnikov, skicam za razpis za poslikavo hodnika banske palače, slikam v olju in kipom v žgani glini so sledile ilustracije za Andersenove pravljice. Na prihajajoči nacizem je opozoril tudi na vrsti političnih karikatur s podobami Hitlerja, Stalina in njegovih generalov, Churchilla, Roosevelta itd.