Z besedami zgoraj je Hinko Smrekar zaključil dopis deželnemu odboru, ko je po vrnitvi iz internacije v Scheiflingu zaprosil za finančno podporo. Ob vrnitvi leta 1916 se je namreč soočil s pomanjkanjem denarja. Risb za prodajo ni imel na zalogi, zato je pisal za pomoč in kot razlog navedel tudi skrb za mater, da pa bi sam z veseljem umrl, ko ne bi bili stroški za dostojen pogreb preveliki. Dopis je opremil z ilustracijo Pokop slovenskih umetnjakarjev. (Sl. 1)

Življenje iz časa medvojne internacije je Smrekar podrobno opisal v ilustriranem življenjepisu Henrik Smrekar. Črnovojnik (1917‒1919). Na osnovi anonimne ovadbe, da je srbofil in rusofil, da žali avstro-ogrsko oblast in vojake, požvižgava marseljezo itd., je bil odpeljan v preiskovalni zapor in nato v različna taborišča za vojne osumljence. Glede na ovadbo naj bi se tudi izognil služenju vojaškega roka, in sicer tako, da je pojedel kredo in popil veliko prave kave, kar je povzročilo, da je izgledal zelo slabo in so ga potem razglasili za hudo bolnega in nesposobnega za vojaško službo. V Črnovojniku je Smrekar zapisal in se tudi narisal na več zdravniških pregledih, najbolj mučnega in dolgotrajnega za vpoklic k vojakom pa je doživel v garnizijski bolnišnici v Gradcu. Na pregledih naj bi hlinil, da ima preganjavice. (Sl. 2)

Iz različnih Smrekarjevih prošenj za finančno pomoč lahko razberemo, da je politično preganjanje v času vojne pustilo na njem svoje posledice in da je zbolel za špansko gripo, ki pa je ni mogel preležati, ker je moral skrbeti za bolno mater ter poleg svojega dela opravljati še delo gospodinje in bolničarke. Ponovil se mu je katar pljučnih konic, in ker si zaradi finančnih težav ni mogel privoščiti, da bi prekinil z delom, se mu je vrnila nevrastenija, za katero je bolehal že v času študija. Živčno je povsem omagal in se zgrudil.

Izredno plodovitemu in raznolikemu desetletju je po letu 1919 sledilo večletno ustvarjalno zatišje, čemur so botrovale zdravstvene težave in z njimi povezano zdravljenje v različnih zdraviliščih, posledično pa manj naročil.

V začetku aprila 1920 je Smrekar v pismih tožil prijatelju Franu Veselu o slabosti, nespečnosti, nemiru, ki se ga loteva, in o bolečinah po vsem telesu. Prav tako mu je potožil o ljubezenskih težavah, ki so doprinesle k še slabšemu počutju, in dodal, da teh razlogov zdravniki niso dovolj upoštevali, sicer bi ga zdravili drugače.

Konec aprila 1920 je odšel na zdravljenje v deželno bolnišnico na oddelek nevrologa in psihiatra dr. Ivana Robide. V spominih Smrekar piše, da je prejemal 150 kapljic opijeve tinkture dnevno, kar mu tudi ni pomagalo, ter da sta z dr. Robido dobro shajala – »samo nekemu prijatelju v lice je potožil, da se kljub depresiji v vse, prav vse vtikam, – celo v kuhinjske lonce, – in da mu bom vse ›ženske zmešal‹. V navzočnosti usmiljenke me je nekoč v smehu vprašal, ›če jo bom vzel‹. Sestrica S. pa se je z diskretnim nasmehom – ogorčena umaknila.«

Konec leta 1920 je odšel v zdravilišče Laßnitzhöhe pri Gradcu, kjer je s krajšimi prekinitvami ostal do sredine aprila 1921. Iz pisem, ki jih je pisal prijateljem, sta izmenično razvidna optimizem in skrajni pesimizem, ko se od življenja že poslavlja. Diagnoza njegovega zdravnika dr. Eduarda Miglitza je bila, da je bolnik pokazal simptome razdražljive živčne oslabelosti z nepravilnostmi razpoloženja in labilnimi hipohondričnimi občutki. Dodaja tudi, da je med zdravljenjem prišlo do bistvenega izboljšanja in umirjanja, tako da bo pacient v kratkem popolnoma okreval, da pa je in bo tudi še v prihodnje potrebno zdravljenje.

Kljub temu da je obupoval, da v zdravilišču umira med samimi tujci, se je spoprijateljil s sedemnajstletno muhasto in »malo histerično« Jenny, ker ji je pomagal »briti norce«. Ves čas ji je zagotavljal, da iz nje še nekaj bo in da bo končala v gledališču. In res je postala uspešna filmska igralka z imenom Jenny Jugo ter igrala v več kot petdesetih filmih. (Sl. 3)

Po vrnitvi iz zdravilišča je Smrekar narisal avtoportret, ki ga je dopolnil z napisom Sic transit gloria mundi (Tako mine slava sveta). Risba je eno redkih del, poleg nekaj ilustriranih dopisnic in risb v spominskih knjigah, vse do leta 1925. (Sl. 4, 5)

Jeseni 1921 je ponovno odšel v Laßnitzhöhe, od koder je sporočil, da zvišujejo cene, da njegov zdravnik ves čas pije praške za živce in da mu ni več jasno, kdo bolj rabi zdravljenje, on ali zdravnik. Zato je odšel v bližnje zasebno zdravilišče Mariagrün v Kroisbachu pri Gradcu, kjer pa ponovno ni bil zadovoljen, prav tako so bile cene zelo visoke. V pismih je omenjal, da ima pomisleke glede avstrijskih sanatorijev, ki naj bi bili »zabavišča za izkavsane šiberje«, in da ima večje zaupanje v nemško temeljitost in resnost. In res ga leta 1922 zasledimo v Wörishofnu na zdravljenju v zdravilišču, ki je bilo znano po hidroterapiji po metodi Sebastiana Kneippa.

Ker se mu zdravje ni izboljšalo, je odhajal v različne kraje po Sloveniji, da bi se naužil svežega zraka in bival v miru. V različne kraje so ga vabili tako prijatelji kot popolni neznanci, ljubitelji umetnosti, ki so v časopisih brali, da umetnik potrebuje zdravljenje in pomoč. Med zdravljenjem se je Smrekar po finančno podporo za poplačevanje dolgov obračal na različne institucije ‒ na predsedništvo Deželne vlade, Ministrstvo prosvete v Beogradu, društvo upodabljajočih umetnikov je v njegovem imenu poslalo prošnjo na magistrat deželnega stolnega mesta v Ljubljani. V dopisu je društvo poleg že znanih razlogov navedlo, da je Smrekar preponosen, da bi šel javno beračit, in bi bila prava javna sramota, če bi pustili bednega umetnika brez usmiljenja izkrvaveti, sploh zato, ker nas je »tolikokrat zabaval s svojim neugnanim humorjem, z bičanjem nezdravih razmer v našem političnem kot kulturnem življenju, storil za naš etičen in kulturen preporod več, kot marsikateri takozvani ›veliki‹ slikar in umetnik.« Finančno so mu pomagale tudi različne banke, Kreditni zavod za trgovino in industrijo, pa tudi prijatelj še iz študijskih časov, slikar Gvidon Birolla, ki je podedoval družinsko apnenico. Smrekar je moral zaradi zdravja zavrniti več služb, npr. delo učitelja risanja na arhitekturnem oddelku Tehnične fakultete v Ljubljani, ki sta mu ga ponujala arhitekta Ivan Vurnik in Jože Plečnik, itd.

Končno si je leta 1925 toliko opomogel, da je ponovno začel ustvarjati. Prvo delo po sedemletni prekinitvi je bila grafika, litografija Genij lepih sanj, ki jo je istega leta poslal na razstavo v Pariz. (Sl. 6)

Navkljub vsem zdravstvenim in finančnim težavam pa je morda presenetljiva Smrekarjeva odločitev, da si bo za vsako ceno zgradil lasten atelje. Kot podnajemnik je bil, kakor je dejal sam, ves čas izpostavljen »nemirom in neprilikam«, kar je slabo vplivalo na njegovo razrahljano psihično stanje. Tudi ob tej priložnosti je iskal pomoč na različnih krajih, med drugim je računal na mecene, predvsem na izdelovalce stavbnega materiala. Leta 1925 je kupil parcelo v Ljubljani in se po vseh mogočih in nemogočih zapletih oziroma »nemogočih verjetnostih«, kot je rekel sam, vselil v svojo, še ne povsem dokončano hišo v začetku leta 1927. Za celoten projekt se je ponovno zadolžil, prvotni načrt pa je moral iz večje hiše skrčiti na atelje z vežo. Gradnja ga je izčrpavala, tako da je večkrat kazal prijateljem svojo oporoko, zgodilo pa se je tudi, da je prijatelj Fran Vesel hitel obiskati »umirajočega«, pa ga je našel vsega razposajenega pri sosedih. (Sl. 7)

»Zadnje obdobje Smrekarjevega ustvarjanja se je vršilo v obzidju njegove citadele – hišice, kateri je dal sam vzdevek ›Vila Kurnik‹. Bila je kot trdnjava, v kateri so enega samega človeka oblegali tisoči.« (Sl. 8, 9) Če bi se Vila Kurnik ohranila do današnjih dni, bi glede na navedbe Smrekarjevih sodobnikov gotovo sodila med »čudesa sveta«. Obdana je bila z železno ograjo, na vrtu so bila posajena mlada drevesa, fasado je Smrekar poslikal s freskami z motivi vil, zunaj je imel tudi oglasno desko, na kateri je redno razstavljal ostre politične risbe, vila pa je bila menda okrašena tudi z napisom: »Kdor se z otrobi meša, ga svinje požro – naj me požro, svinje bodo svinje ostale.« Ob vili je imel tudi bazen. Prijatelji so mu redno pisali, kdaj bo odprl sezono, češ da mladenke že nestrpno čakajo, stalno so ga obiskovali tudi okoliški otroci. Vsi pa so dobro vedeli, da ga takrat, kadar je delal in razmišljal, niso smeli motiti. (Sl. 10)

Z bazenom je zelo očitno razburil nekoga v soseski, ki je proti njemu leta 1934 podal ovadbo, da hodi nedostojno oblečen po ulicah Šiške, za kar je Smrekar prejel visoko globo. Znesek je bil za zadolženega umetnika nesprejemljiv, seveda se mu je zdel tudi krivičen, zato je napisal pritožbo. (Sl. 11)

Nekaj detajlov iz notranjščine Smrekarjevega doma se nam je ohranilo v zapisih sodobnikov, ki so ga obiskovali. Bil je prava »wunderkammer« ‒ ob oknu s pogledom na kamniške planine je stalo slikarsko stojalo ter zajetna in visoka omara, polna raznovrstnih znanstvenih in leposlovnih knjig, veliko je imel tudi pravljičnih slikanic izbranih ilustratorjev (npr. Andersenove pravljice z ilustracijami Franza Wacika). Po stenah so bile razobešene slike, na mizi pa so bile čez in čez razložene revije in časopisi. Nad vhodom v delavnico je visela zanka iz konoplje, ki si jo je verjetno naredil v najtežjih trenutkih, ko se je imel navado zapreti pred svetom tudi za več tednov, ob tem je zvezal celo »telefonsko brnelce«. Kaj je počel v tem času, nihče ne ve, več bližnjih ljudi, ki je Smrekarja dobro poznalo, je zapisalo, da je bil garač, da je delal po več kot deset ur na dan in da je včasih zato pozabil celo na hrano.

Kmalu po vselitvi je Smrekar pričel prirejati zasebne tečaje risanja in slikanja v Vili Kurnik, vendar finančnim težavam ni kazalo konca. Ves čas do leta 1937 je bil zaznamovan s stalnim bojem za življenje, neskončnimi prošnjami za kredite ali subvencije, v letih 1932‒1934 namreč zaradi kronične živčne bolezni ponovno ni mogel delati. Javnost ob tem ni ostala nema. Pomagali so mu vsak na svoj način ‒ z nasveti, poznanstvi tako preprosti ljudje kot tudi visoki politični predstavniki, npr. gospodarstvenik Fran Windischer, tudi eden izmed ustanoviteljev Narodne galerije, je dosegel, da je v letih 1934‒1935 prejemal mesečni prihodek iz t. i. bednostnega sklada Dravske banovine. Smrekar se je moral zato po odloku uprave Dravske banovine zglasiti v Narodni galeriji na neplačano prakso. V Narodni galeriji se je z upravnikom Ivanom Zormanom dogovoril, da mu je ni treba opravljati.

Domnevno v letu 1937 je Smrekar ponovno pristal v psihiatrični bolnišnici na Studencu. O tem ni bilo mogoče najti nikakršne korespondence, z izjemo zapisov o slabem počutju, kar je bilo v njegovem življenju stalnica. V zasebni lasti pa se je ohranila skicirka z risbami psihičnih bolnikov iz te bolnišnice. Risbe odlikuje točen psihološki vpogled v bolnike z različnimi boleznimi. Narejene so z grafitom, omejene zgolj na bistveno, kot so oči, izraz na obrazu ali telesna drža, in dopolnjene z napisi. Pretresljive so kot vsako delo, ki odraža stisko in bolečino ljudi. (Sl. 12)

Po letu 1937 ni znano, da bi se Smrekarju zdravje bistveno izboljšalo, prav tako se ni umaknil v osamo. Kot da bi si želel začeti na novo, je sodeloval pri ilustriranju mnogih satiričnih časopisov, knjig za odrasle in otroke, z družbenimi satirami in karikaturami je beležil vsakdanje dogodke, sodeloval na javnem razpisu za okrasitev palače Dravske banovine ali pri iskanju prave podobe enega najpomembnejših slovenskih pesnikov Franceta Prešerna, za katerega še danes ne vemo, kako točno je izgledal. Njegov ustvarjalni zagon in opus pa je prekinila nasilna smrt.