Življenje in delo Hinka Smrekarja

13. 7. 1883 se je rodil v Ljubljani kot tretji od štirih otrok očetu Janezu in materi Marijani Kern.

Šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in bil vedno prav dober ali odličen učenec. Med sošolci je bil priljubljen, ker je že takrat večkrat narisal karikaturo kakega učitelja.

11. 7. 1901 je opravil maturo z odliko. Želel si je študirati medicino, vendar se je zaradi pomanjkanja denarja odločil za študij prava v Innsbrucku (1901/1902).

V letih 1901‒1914 je ilustriral za revijo Dom in svet.

Jeseni 1902 je nadaljeval študij prava na Dunaju, prejel je štipendijo Kraškovićeve ustanove in Knafljevo štipendijo.

V letih 1902 in 1903 je sodeloval s satiričnim listom Jež.

Leta 1904 je bilo štipendiranje študija prava prekinjeno zaradi zdravstvenih težav. Diagnosticirali so mu nevrastenijo. Dan pred državnim izpitom naj bi prodal vse študijske knjige, izkupiček zapil ter stopil na pot umetnika.

28. 9. 1904 se je vpisal na tečaj prostoročnega risanja v Muzeju za umetnost in obrt na Dunaju. Vpisal se je na ure anatomije in tehničnega risanja. Zaradi visokih stroškov je tečaj obiskoval le eno leto.

V letih 1904‒1914 je Smrekar živel na Dunaju, vmes je trikrat potoval v München (v letih 1905, 1907 in 1911), drugače pa se je redno vračal v Ljubljano in predvsem v Kranj, kamor se je leta 1904 preselila njegova družina. Leta 1909 mu je umrl oče Janez, leta 1911 pa brat Pavle.

Domnevno se je leta 1904 pridružil umetniškemu društvu Vesna. Skupina slovenskih in hrvaških umetnikov, živečih na Dunaju, se je odločila, da bodo služili narodu in ustvarjali resnično pravo slovensko oz. hrvaško umetnost.

Leta 1904 je spoznal Ivana Cankarja. Iz tega leta je prva naslovnica, ki jo je naredil zanj, in sicer za knjigo Gospa Judit; nato je do leta 1913 ilustriral še šest Cankarjevih knjig.

V letih 1904‒1913 je narisal več kot 50 portretov in karikatur, sprva sošolcev in prijateljev, sledili so najpomembnejši umetniški predstavniki ‒ likovni umetniki, književniki, skladatelji ‒ kot tudi politični veljaki.

Leta 1905 je Ivan Cankar napisal Povest o dolgem nosu, v kateri je opisal oz. karikiral Smrekarja. Od takrat naprej je Smrekar sebe karikiral z dolgim povešenim nosom s kapljo na koncu. Najzgodnejše evidentirane karikature Ivana Cankarja pa datirajo v leto 1909.

V letih 1905 in 1906 je sodeloval s satiričnim listom Osa.

Leta 1909 je začel sodelovati s Slovenskim planinskim društvom (naslovnica za glasilo).

V letih 1910 in 1911 je prejel naročilo za izdelavo ilustracij za slovanske igralne karte, tako navadne kot tarok karte, in sicer od Prve slovanske tovarne igralnih kart v Ljubljani. 14. 8. 1916 so bile karte z odlokom Cesarsko-kraljevskega policijskega ravnateljstva v Ljubljani prepovedane.

Ok. leta 1910 je narisal satiro Slovenska umetniška razstava, v kateri je pripeljal kritiko odnosa malomeščanske družbe do umetnosti do vrhunca.

Leta 1911 je prejel od založnika Bamberga naročilo za izdelavo ilustracij za Literarno pratiko za 1914. leto, kar je njegovo najobsežnejše ilustratorsko naročilo.

Leta 1911 se je preselil v Ljubljano, leta 1914 se mu je pridružila mati. Skupaj sta stanovala v Spodnji Šiški v Burgerjevi hiši na Celovški cesti št. 27 vse do materine smrti leta 1927.

Leta 1913 je v izložbi založnika Schwentnerja razstavil dve risbi Veleizdajalci in njih preganjalci v karikaturah s pripisom “odgovornim faktorjem v preudarek”. Karikaturi sta bili dan po razstavitvi že umaknjeni.

Leta 1913 je izdelal šest razglednic z motivi iz slovenskih narodnih pesmi, izdal jih je založnik Bamberg.

Leta 1913 je Smrekar sprejel vabilo Srbske kraljeve akademije za izdelavo likovne opreme zbirke Srbskih ljudskih junaških pesmi (Srpske narodne junačke pesme). Zaradi vojne je delo izšlo v okrnjeni obliki šele leta 1922, objavljene pa so bile Smrekarjeve ilustracije k pesmi Dekle Margita in vojvoda Rajko (Margita devojka i Rajko vojvoda).

Najzgodnejši Smrekarjevi grafični listi segajo v čas 1913‒1915; sodi med začetnike grafike na Slovenskem.

V letih 1914 in 1915 je izdelal 38 ilustracij za propagandno revijo Svetovna vojska.

15. 2. 1915 je bil vpoklican v rezervno enoto, vendar se mu je uspelo služenju vojaškega roka izogniti.

3. 8. 1915 je bil na osnovi anonimne ovadbe, naslovljene na Kraljevo in cesarsko poveljstvo v Gradcu, aretiran in odpeljan v različna taborišča (Wagna pri Lipnici, Enzersdorf, Mittergrabern), nato v Judenburg zaradi ponovnega vpoklica k vojakom in nazadnje v bolniško okrevališče v Scheifling.

V Scheiflingu so mu ugotovili slabokrvnost in splošno telesno šibkost, zaradi živcev pa so ga 28. 1. 1916 poslali na dodatni pregled v garnizonsko bolnico v Gradec na opazovalnico za duševne bolezni, kjer so ga zadrževali šest tednov.

15. 4. 1916 je bil po dolgih in mučnih opazovanjih ter preiskavah odpuščen kot popolnoma nesposoben za vojaško službo; Smrekar naj bi na opazovanjih hlinil blaznost.

Leta 1917 je zapisal in narisal spomine na ta del življenja v knjižici Henrik Smrekar ‒ črnovojnik, ki je izšla šele po vojni, leta 1919; knjižica velja za slovenski prototip stripa.

Leta 1917 je izdelal naslovnico in 12 ilustracij za povest Martin Krpan Frana Levstika.

V letih 1918 in 1919 je sodeloval s satiričnim listom Kurent.

Leta 1919 so nastale razglednice z izrazito protikapitalistično in protimilitaristično vsebino.

Leta 1919 je sodeloval na jugoslovanski razstavi v Petit Palais v Parizu.

V letih 1920‒1925 je bilo pri Smrekarju ustvarjalno zatišje zaradi bolezni in zdravljenja v različnih zdraviliščih (Ljubljana, Laßnitzhöhe pri Gradcu, Bled, Topolšica pri Šoštanju, Mariagrün v Kroisbachu pri Gradcu, Wörishofen, Dobrna).

Leta 1925 sta nastali prvi deli po petih letih, in sicer grafiki ‒ jedkanica Idila in prva litografija v njegovem opusu Genij lepih sanj.

Leta 1925 je sodeloval na razstavi dekorativne umetnosti v paviljonu Kraljevine SHS v Parizu.

Leta 1925 je kupil parcelo v Šiški v Ljubljani, kjer se je namenil graditi hišo z ateljejem; februarja 1927 se je po vseh zapletih z gradnjo le vselil v svoj atelje z vežo, ki ga je poimenoval Vila Kurnik.

V letih 1926‒1929 so nastale karikature in satire za Ilustriranega Slovenca, tedenske priloge časopisa Slovenec.

Po 1926 se je začel ukvarjati s slikanjem v olju, več del je nastalo od leta 1939 dalje.

1. 1. 1927 mu je umrla mati.

Leta 1927 je postal podpredsednik Združenja grafičnih umetnikov Jugoslavije.

Leta 1927 je nastal lesorezni cikel Sedem naglavnih grehov.

V letih 1927‒1931 je bil sodelavec zagrebškega humoristično-satiričnega lista Koprive, za katerega je naredil več kot 70 satir in karikatur, ki jih je opremil tudi z besedilom.

V letih 1928 in 1929 je ustvarjal ilustracije za Vodnikovo pratiko, Koledar Družbe sv. Mohorja in Mladiko ter karikature za revijo Ilustracija.

Od 1929 dalje je sodeloval z revijami Naš rod, Odmevi, Misijonski koledar.

Leta 1932 je imel prvo samostojno razstavo v Salonu Šira v Zagrebu.

Leta 1933 je delal izdelke v keramiki za tovarno Dekor v Ljubljani.

Leta 1933 je nastal cikel Zrcalo sveta.

Od 1933 dalje je risal naslovnice in notranje naslovnice za revijo Življenje in svet.

V letih 1934 in 1935 je s posredovanjem dr. Frana Windischerja prejel podporo iz bednostnega sklada Dravske banovine, za kar bi moral opravljati brezplačno prakso v Narodni galeriji, ki pa mu je ni bilo treba opravljati.

V letih 1935‒1939 je izdelal ilustracije za knjige: Ptički brez gnezda Frana Milčinskega, Sto basni za otroke in Beli bratec Marije Jezernik, Grajski vrabec Davorina Ravljena, Satire Gustava Strniše, zgodovinsko čitanko Iz starih in novih časov Vlada Klemenčiča, Na razpotju Griše Koritnika in Zadružni koledar.

Leta 1937 je bil na zdravljenju v psihiatrični bolnici na Studencu, iz tistega časa je skicirka z risbami bolnikov.

V letih 1938 in 1939 je pripravljal satire in karikature za revijo Posebna izdaja.

V letih 1938 in 1939 se je udeležil natečaja za poslikavo hodnika banske palače.

V letih 1940‒1942 je ustvarjal ilustracije za revijo Vrtec.

Leta 1940 so nastale podobe Franceta Prešerna; z vrsto Prešernovih karikatur se je odzval na množično iskanje prave Prešernove podobe.

Leta 1940 je pripravil ilustracije za knjigo Sedem Andersenovih pravljic za šegave modrijane in modrijančke, s katerimi je želel opozoriti na strahote svetovne vojne in na fašistično nasilje; knjigo je izdal v samozaložbi.

Leta 1941 so nastale ilustracije za zbirko humoresk Zaplankarji Jože Vovka.

Leta 1941 se je začel ukvarjati s kiparstvom.

Leta 1941 je imel samostojno razstavo v Galeriji Obersnel v Ljubljani.

30. 9. 1942 ga je italijanska fašistična patrulja aretirala v bližini njegove Vile Kurnik, ker je imel pri sebi uporniški list Radio Vestnik.

1. 10. 1942 je bil brez sodnega procesa ustreljen v Gramozni jami.

Avtorica: dr. Alenka Simončič