Za Hinka Smrekarja so značilne večslikovne zgodbe, s katerimi se je najverjetneje seznanil v tujini preko satiričnih revij, ki so jih odlikovale izredno kvalitetne ilustracije k šalam, kratkim zgodbam in pesmim, predvsem pa karikature in zgodbe, povedane s slikami, tudi v večbarvnem tisku.

Najzgodnejši primeri v njegovem opusu, ko si risbe sledijo v časovnem zaporedju, so ilustrirane dopisnice, ki jih je pošiljal prijateljem. Na njih je napisal zgodbo in jo tako ilustriral. (Sl. 1, 2.) Sledijo jim ilustracije za satirični časopis Osa (1906) ter nekaj osamelih primerov v letu 1909 in okoli leta 1911 npr. Domžalska klobasa, Skice po naravi in Zabava. Slednjo je Smrekar večkrat razstavljal, tudi leta kasneje na svoji prvi samostojni razstavi v Galeriji Obersnel v Ljubljani leta 1941. (Sl. 3, 4.)

Kot strasten ljubitelj pravljic je Smrekar včasih postavil v pravljično preobleko kakšnega izmed svojih kolegov. Kot nalašč je v ta svet stopil kipar Lojze Dolinar, majhen in debelušen, ki ga najdemo kot Požeruna, junaka slovanske pravljice Štirje mogočni na eni izmed risb, prav tako si ga je privoščil na risbi Lojze gre krokat, samega sebe pa je na enak način karikiral na risbi Devet lastnih karikatur z napisi. (Sl. 5, 6, 7.)

Leta 1913 je v izložbi založnika Lavoslava Schwentnerja v središču Ljubljane razstavil dve satiri Veleizdajalci in njih preganjalci v karikaturah, ki ju je podnaslovil z napisom »odgovornim faktorjem v preudarek«. V osmih sličicah je prikazal veleizdajalce države, npr. dojenčka, ki raztrga zemljevid Avstro-Ogrske, ali moškega v gostilni, ki zazeha Ah, Srbija itd. Vsako sličico je dopolnil z napisom, karikaturi pa sta bili dan po razstavitvi že umaknjeni. (Sl. 8, 9.)

Prelomnica v Smrekarjevem življenju pa je bilo nedvomno leto 1915, ko je bil na osnovi anonimne ovadbe aretiran in odpeljan v različne zapore in taborišča. Vpogled v ta del njegovega življenja nam nudi satiričen, vendar pretresljiv ilustrirani življenjepis Hinko Smrekar – črnovojnik, ki ga je Smrekar narisal in napisal že v letu 1917, vendar je izšel šele po vojni (leta 1919) in velja za prototip slovenskega stripa.

Osnova za življenjepis so bili že dogodki iz začetka leta 1915, ko je bil Smrekar vpoklican v rezervno enoto, ki se ji je izognil tako, da je bil v višjem presojevalnem postopku poslan na dopust do novembra istega leta.

Sledila je anonimna ovadba, naslovljena na Kraljevo in cesarsko poveljstvo v Gradcu, ki pa je bila zanj usodna. V začetku avgusta 1915 je pisal materi: »Draga majka! Hudbe obtožbe so vložene zoper mene. Pridržali so me v zaporu – internirali me bodo kot ›nevarnega človeka‹. Torej prostost mi je vzeta, hujšega ni, ne bojte, ne strašite se.« Ker je ovadba pomembna za razumevanje družbenega stanja na splošno, jo navajamo v celoti:

 »Akademski slikar Heinrich Smrekar, trenutno stanujoč v Spodnji Šiški št. 136, ki se je zglasil na naboru zaradi presoje sposobnosti za služenje vojaškega roka in je bil spomladi nekaj tednov v vojaški službi, se je dobro znašel pri izogibanju ter je navajal, da ima različne bolezni, dokler ni bil do novembra poslan na dopust.

Smrekar, ki je goreč ljubitelj Srbov in Rusov, je pred visoko cenjenimi in pogumnimi oficirji kot tudi vojaškim oficirskim korpusom v slovenskem jeziku podal sledeče izjave:

Vsi naši oficirji od I. generala do zadnjega poročnika so osli in niso vredni, da bi jih pustili izstradati ob kruhu in vodi. Vojaški zdravniki so tako neumni, še zlasti štabni zdravnik Geduldiger v Ljubljani, da slišijo rasti travo in nimajo pojma o ničemer, saj me sicer ne bi poslali na dopust.

Da bi se izognil služenju sem pojedel kredo in popil veliko prave kave, kar je povzročilo, da sem izgledal zelo slabo in so me potem pri teh opicah iz regimenta razglasili za zelo bolnega in nesposobnega za vojaško službo.

V neki družbi je večkrat izjavil, da bodo Kranjska, Hrvaška, Bosna, Dalmacija in podobno že kmalu postale srbsko območje, tako da bodo šele potem vzpostavili pravo vlado, le da bodo te dežele osvobojene avstrijsko-nemških barbarov ter se pridružile slovanskim bratom.

Poleg tega pogosto poje in požvižgava srbske pesmi, žvižga marseljezo in podobne sovražne neumnosti, se je veselil našega poraza v Beogradu in Premyslu ter ob vsaki priložnosti hvali ruske in srbske zmage in marsikaj drugega, kar bi bilo preveč za ta zapis.

Vsak dan se potika naokrog do 3. ure zjutraj v tukajšnjih Srbom naklonjenih gostilnah in kavarnah, še zlasti v kavarni Evropa v Ljubljani, ki je znana kot Kavarna Beograd, ter se pozno ponoči popolnoma pijan vrača domov ter povzroča podobne izgrede.

Smrekar je podal tudi veliko slabšalnih izjav o vojni obveznici in se posmehuje različnim osebam, češ ali morda nimajo kaj denarja, ki bi ga radi izgubili, saj bo Avstrija kmalu razpadla.

Pri domoljubnem shodu kovinarjev je vpil in rohnel, da so ljudje tako neumni in da sploh kaj dajo, da bi lahko vojna, ki jo je neupravičeno sprožila Avstrija, še kar trajala.

Je tudi prijatelj prvega rezervista 20. bataljona vojaške policije Milana Zimmermana in še mnogo bolj nevaren kot je omenjeni.

Za vse te izjave in opise obstaja veliko prič, na žalost zgolj srbofilov, rusofilov in slovenskih liberalcev, ki ne bi pričali zoper njega, pa tudi drugi, ki zaradi strahu ne bi podali izjave, in predvsem zaradi poslovnih in podobnih razlogov ne smejo dati izjave, saj bi bilo to zanje pogubno.

Zelo nam je žal, da tega zločinca ne moremo pripeljati pred roko pravice na podlagi temeljitih dokazov. Prosimo vas, da tega malopridneža temeljito zdravniško pregledate, saj če lahko popiva in ponočuje vse noči, bi se že našlo kakšno delo zanj pri vojski. Vaša visokost, zagotavljamo vam, da sploh ni bolan in je povsem zdrav.

Oproščam se vam zaradi anonimnega sredstva, vendar pa iz različnih razlogov ne gre drugače.

Avstrijski domoljub, nekdanji poslušen, discipliniran vojak, oboževalec naše lepe dinastije, našega izjemno pogumnega vojaškega korpusa in zvestih zveznih bratov.

Naj živita Avstrija in Nemčija!«

Smrekarja so najprej zaprli v policijske zapore na sodniji, od tam so ga premestili v zapore na Ljubljanski grad, nekaj dni za tem so ga odpeljali v taborišče v Wagni pri Lipnici, nato v Enzersdorf na Nižjem Avstrijskem in v internacijsko taborišče za politične osumljence v Mittergrabern, kjer je srečal več svojih prijateljev ‒ pisatelja Vladimirja Levstika in Ivana Laha, urednika časopisa Slovenski narod Rasta Pustoslemška, publicista Viktorja M. Zalarja (im. Amba) in vipavskega ljudskega pesnika Frana Žgurja. V Mittergrabernu je bil Smrekar dober mesec, ko so ga ponovno vpoklicali k vojakom in ga odpeljali na pregled v Judenburg na Zgornjem Štajerskem, kjer je bilo takrat dopolnilno poveljstvo c.-kr. pehotnega polka »kranjskih Janezov« oz. so ga – po Smrekarjevih besedah – kot veliko dragocenost shranili v vojašnici, kjer je sto oči pazilo, da se mu kaj ne zgodi. Ker so ga prepoznali za nezmožnega vojske, so ga naslednji dan odpeljali v bolniško okrevališče Scheifling, nedaleč od Judenburga. Na zdravniških pregledih so mu ugotovili slabokrvnost in splošno telesno šibkost, zaradi živcev pa so ga poslali tudi na dodatni pregled v garnizonsko bolnico št. 7 v Gradec na opazovalnico za duševne bolezni. Pregledi in zasliševanja so bila mučna in so trajala pet tednov. Očitno so pustila na njem več posledic, kot je bilo možno razbrati iz obstoječe korespondence, saj je številko bolnice, št. 7, večkrat zapisal k svojemu imenu na risbah vse do konca življenja.

15. aprila 1916 je bil dokončno odpuščen kot popolnoma nesposoben za vojaško službo s potrdilom Kraljevega in cesarskega nadomestnega oddelka.

Smrekar nam je v življenjepisu Henrik Smrekar ‒ črnovojnik osvetlil prvo svetovno vojno s povsem novega zornega kota in po tem ga lahko primerjamo z romanom Dobri vojak Švejk češkega pisatelja Jaroslava Haška, ki se je z njim zapisal v zgodovino svetovne literature.

Jaroslav Hašek (1883‒1923) je bil znan češki bohem, rojen istega leta kot Smrekar in prav tako pronicljiv, bistroumen in duhovit um. V času življenja sta oba polnila policijske zapisnike zaradi pijanosti, motenja javnega reda, žalitev policije in oblasti. Pri obeh umetnikih se je humor rodil iz težkega življenja, oba sta se z njim zoperstavila avtoritetam ter prikazala absurdnost, ničevost in norost vojne. Bolj kot dogodke na frontah sta komentirala negotovost, nesmiselne ovadbe, zasliševanja, zagovore pred različnimi komisijami in ugotavljanje ustreznega fizičnega in psihičnega stanja za vojsko: npr. tako Smrekarja kot Švejka razglasijo enkrat za simulanta, drugič za bebca in oblasti ne vedo točno, kaj narediti z njima. Medtem ko Švejk nesmiselnost sistema razkriva z dlakocepsko natančnim izpolnjevanjem ukazov, Smrekar ni najbolj poslušen in zalaga okolico, tudi zdravnike, s svojimi šaljivimi risbami. Kot je zapisal v Črnovojniku, je ilustriral s skicami svoje zdravniško poročilo oz. poročilo o lastni vojaški in »politični« karieri ter skice predal zdravnikom kot prilogo k svojemu aktu, češ da je sam o sebi pač najbolje informiran. Korporal iz bolnišnične pisarne pa naj bi ob tem izjavil: »Zaradi tega človeka zdravniki celo dopoldne ne morejo delati! … Česa takega se normalen človek ne bi spomnil!«

Vsaka oblast se zaveda, da nič ne uničuje njene moči temeljiteje kot smeh. Sugestiven karikaturist pa ima moč, da to red podirajočo silo usmeri v tarčo.

Tragedijo svetovne vojne je Smrekar premagoval s humorjem, kljub vsemu pa je Črnovojnika zaključil s pretresljivo mislijo, ki ostro obsoja množično žrtvovanje in umiranje ljudi. Čeprav je osebno izpovedna, jo je zapisal v tretji osebi ednine:

»Nekonfiniran je premišljal o tragičnem predpustu svetovne vojne. Primerjal je ljudi in živali med seboj. Volk kolje, če je lačen, ljudje pa uprizarjajo po smešno vzvišenih devizah najdivjejša mesarjenja med seboj, ker so presiti. /…/ Kaj je resnica? Kaj je navzgor, kaj je navzdol? Je navzgor navzdol ali navzdol navzgor? /…/ Je kultura le plod ›višjih degenerirancev‹, duševno bolnih ljudi? (C. Lombroso!) /…/ Je ›sonce‹ sonce ali le varljiva kulisna luč? /…/ Je Krist Satanov agent ali satan Kristov? … Ni li ›moral insanity‹ znak popolnega zdravja, niso li etično neozdravljivo inficirani zares defektni? … Je dvoboj med Ormuzdom in Arihmanom večen? … Zabavna tragikomedija, sama sebi namen in cilj? … Naj obvelja kompromis med Satanom in Kristom? …«

Poznavalci stripov in njihove zgodovine so si enotni, da lahko Smrekarjevega Črnovojnika označimo za protostrip in da je več kot običajna ilustrirana zgodba ali slikanica. Slovencem pomeni tudi pomemben vpogled v eno izmed vrhunskih delavnic kritičnega duha v kulturni zgodovini.

Tekst je Smrekar mestoma že zavil v oblaček, vsega je lastnoročno izpisal, kar danes počnejo svetovni mojstri in mojstrice avtobiografskega stripa: »Tako lahko brez zadržkov rečemo, da v rokah držite različico enega prvih osebnoizpovednih protostripov daljšega formata. Če že ne prvega. Na planetu.« (Valetnič 2021, str. 71)