Smrekarjeva abeceda

Anton Aškerc (1856−1912) je bil epski pesnik, duhovnik in prvi arhivar na ljubljanskem magistratu. Smrekar ga je dvakrat narisal kot krivoverca, privezanega h kolu na grmadi. Leta 1905 je Aškerc namreč izdal zgodovinsko epsko pesnitev o Primožu Trubarju, kjer ga je predstavil kot revolucionarja. S tem pa je vzbudil nezadovoljstvo med klerom, češ da žali duhovščino. Aškerc na grmadi nosi pokrivalo podobno turbanu, na vrhu vidimo portret Trubarja z rogovi. Aškerc je obut v opanke z zavihanimi konicami.

Smrekar se je upodobil v pozi Bude s svetniškim sijem. Na glavi ima lij, v ustih cigareto, v gumbnici zataknjen zdravilni koren lečen, kot znak neuslišane in neutešene ljubezni. Ozira se proti kipcu Bude na podstavku, na katerem je upodobljena ženska v profilu, ki naj bi predstavljala portret Smrekarjeve ljubezni, znane slovenske pesnice Vide Jerajeve. Na steni za njim je plakat z dekletom, še eno Smrekarjevo izgubljeno ljubeznijo, slovensko pisateljico Zofko Kvedrovo.

Pisatelj, esejist, dramatik in pesnik Ivan Cankar (1876−1918) je močno vplival na mladega Smrekarja. Pod njegovim vplivom je Smrekar začel razvijati oster kritični ton, ki ga je nato samostojno nadaljeval v karikaturah. Smrekar v Cankarju ni našel le osebnega prijatelja, ampak predvsem sorodno dušo. Družbeno angažirana in borbena umetnika sta bila brezkompromisna pri iskanju resnice. Bistvo njunih del ni toliko satira kot globoka izpoved in obračun z družbo. Ob Cankarjevi smrti je Smrekar zapisal: “Odkar mi je umrl Ivan Cankar, se mi zdi, da sem samo na pol živ.”

Smrekar je pogosto upodabljal čarovnice. Njegovi čarovniški motivi so v vsebinskem smislu sledili različnim ljudskim pripovedkam, v oblikovnem smislu pa mestoma umetnosti simbolistov. Domnevno najzgodnejše Smrekarjevo delo s čarovnicami je risba Priprave na Klek. Upodobljena je skupina čarovnic, ki se pripravljajo na ježo na Klek. Starejše pomagajo mlajšim pri pripravah, ob vratih pa diskretno stoji hudič in jih potrpežljivo čaka. Mlada čarovnica naj bi bila precej podobna znani šišenski lahkoživki.

Dr. Franc Derganc (1877−1939) je bil zdravnik, organizator kirurške dejavnosti in lastnik zasebne bolnišnice v Ljubljani. Smrekar je zanj narisal pet risb, ki jih je idejno zasnoval dr. Derganc. Narisane so v klasičnem antičnem duhu, etično vsebino pa opredeljujejo dodani latinski zdravstveni izreki. Hipokratov rek “Vita brevis ars longa” (Življenje je kratko, umetnost dolga) je zapisan na risbi, ki ponazarja razvoj umetnosti. V ospredju so z girlando povezani tondi s portreti Asklepija, Paracelsusa in dr. Derganca.

Socialistični politik in pisatelj Etbin Kristan (1867−1953) je bil “znamenit ljudski govornik, ki je vžigal množice ljudi, bil pa je tudi zelo priljubljen kot predavatelj med kulturnim razumništvom.” Tako se ga je spominjal Maksim Gaspari. Smrekar pa ga je narisal v govorniškem žaru. Na Maškeradi slovenskih književnikov je Kristan upodobljen kot sanskilot-rdečkar s frigijsko čepico svobode na glavi in krvniško sekiro v levici.

Slikar Ivan Franke (1841−1926) je bil učitelj risanja v Kranju in Ljubljani, ukvarjal pa se je tudi s konservatorstvom. Bil je predsednik Slovenskega umetniškega društva in veliko pisal o slovenskih umetnostnozgodovinskih spomenikih. Veliko pa je pisal tudi o ribištvu. Bil je namreč začetnik umetne vzreje postrvjih vrst pri nas in avtor osnutka “Ribarskega zakona za Kranjsko”. V Sloveniji je organiziral več umetnih vališč rib. Zato ga je Smrekar na Maškaradi upodobil kot Tritona. Z vodo pa je povezana tudi karikatura Mrzel ton (Grundiranje platen).

Slikar Maksim Gaspari (1883−1980)  je bil med ustanovnimi člani umetniškega društva Vesna na Dunaju, leta 1903. Gasparija je s Smrekarjem povezovalo trdno prijateljstvo že iz dunajskih let. V času Oktoberfesta sta redno obiskovala München in tam skupaj doživela številne prigode, ki jih je Gaspari zapisal v Spominih na Hinka Smrekarja. Smrekar je Gasparija večkrat upodobil, pogosto s srčki. Leta 1907 ga je postavil pred platno, na katerem že vidimo njegovo značilno pokrajino s hribčkom in cerkvijo, kmalu pa bo na sliki dokončal tudi podobo mladenke v narodni noši.

Ivana Hribarja (1851−1941), bančnika, politika, diplomata in publicista, med letoma 1896 in 1910 ljubljanskega župana, ki je bil zaslužen za popotresno obnovo Ljubljane, je Smrekar večkrat upodobil. Največkrat v karikaturah, skupaj s političnim sopotnikom Ivanom Tavčarjem, s katerim sta bila pred 1. svetovno vojno vodilni osebnosti slovenske liberalne stranke. Smrekar je v Hribarjevem zadnjem letu življenja izdelal njegov kipec. Hribarja, velikega domoljuba in navdušenega predstavnika neoslavizma, je ujel v trenutku razmišljanja.

Indija Koromandija ali imenovana tudi Deveta dežela je obljubljena dežela, kamor ima vstop kdorkoli razen Zla. Smrekar je motiv prvič predstavil že leta 1917, dve leti kasnejša verzija pa je še bolj ambiciozno predstavljena. Prizorišče je postavljeno na travnik pred cerkvijo in je zapolnjeno z najrazličnejšimi pojavami, bitji in kuriozitetami, ki odvračajo pozornost Zla. V ospredje je postavljen debeluh, ki navadno pooseblja Kapital. Smrekar sam je dejal: “Vernim častilcem kapitala so rastle blagajne, trebuh in prevzetnost.”

Vida Jeraj (1875−1932), pesnica slovenske moderne, ki je prirejala literarne salone na svojem domu na Dunaju in v Zasipu pri Bledu in ki je bila znana po svojem nekonvencionalnem in boemskem vedenju in oblačenju, je bila ena od dveh Smrekarjevih ljubezni, ki ju v Spominih na Smrekarja omenja Gaspari. Smrekar je mlado, samozavestno, razmišljujočo, samostojno žensko upodobil celopostavno kot modno urejeno pritlikavko z vrsto dodatkov, ki jim ne poznamo pravega pomena. Obdal jo je z avreolo šestih zvezdic, ki so različno razpoložene, na ramenih ima čivkajoča ptička, v rokah pa drži venček.

Pisateljica in publicistka Zofka Kveder (1878−1926) je bila neutrudna kulturna posrednica slovenske literature v kulturno močnem in vplivnem praškem okolju. Imela je zasluge, da je bila Cankarjeva komedija Za narodov blagor premierno uprizorjena leta 1905 v Pragi, ker zaradi cenzure ni našla poti na domači oder. Bila je temperamentna glasnica ženske emancipacije in ena od Smrekarjevih neizživetih ljubezni. Smrekar jo je večkrat narisal, ok. leta 1907 kot samosvojo elegantno damo, ki v rokah drži marjetico in ji trga cvetne lističe.