Slovanske karte in Slovanski tarok, 1910-1912

Na tarokih je Smrekar upodobil različne slovanske narode z značilnimi narodopisnimi motivi. Ikonografija je izredno bogata, od žanrskih prizorov s pastirji, s potujočimi pevci in muzikanti ali s prizori s polj oz. vsakodnevnih opravil do šeg in navad ob različnih praznikih, kot so pustni in pevski sprevodi, pomladna in ženitovanjska slavja, postavljanje mlaja. Zaradi specifičnosti narodnih noš in raznovrstnosti običajev si je pri risbah pomagal z ilustracijami iz enciklopedičnega dela Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild (v nadaljevanju ÖMWB), ki je izhajalo na Dunaju v letih 1886 do 1902. Izšlo je v 24 zvezkih in je bogato opremljeno z ilustracijami, ki so jih prispevali različni umetniki, da bi bila predstavitev posameznih dežel znotraj avstro-ogrske monarhije čim bolj pristna. Smrekar pa si je pomagal tudi z reprodukcijami slik slovanskih slikarjev, ki so slikali prizore iz vsakdanjega življenja in ljudske običaje in ki jih je redno objavljal literarni mesečnik Dom in svet.

Za nekatere upodobitve na tarokih je bilo mogoče najti direktne predloge, medtem ko so opisi šeg in običajev povzeti po literaturi¹:

III

Kurent orač je običaj, ki ga poznamo tudi na Štajerskem, Dolenjskem in v Prekmurju. Kurenta spremlja v žensko preoblečen moški s košem, v katerega pri vsaki hiši pobira tradicionalen dar ‒ klobaso in jajca. Motiv je povzet po risbi Jurija Šubica (1855–1890) Pustno oranje, njegov prispevek za Štajerski posvečeni zvezek ÖMWB.² (Sl. 49, 50)

Sl. 49. Jurij Šubic, Pustno oranje

Sl. 50. Hinko Smrekar, Kurent orač, izrez

IV

Na risbi Opravila ob domači kmečki peči je upodobljen motiv, ko pridejo fantje pomagat dekletom prest. Motiv je povzel po ilustraciji češkega slikarja Adolfa Liebscherja v Češkem zvezku.³ Motiv ruske konjske vprege v diru ‒ Ruska trojka – je bil priljubljen v ruskem slikarstvu, tovrstni prizori pa dosežejo vrhunec tudi v poljskem ali češkem slikarstvu, npr. v sani vpreženi dirjajoči konji, ko vlečejo sani za zabavo ali pa ko jih napadajo volkovi sredi zasnežene gozdne pokrajine, npr. v slikarstvu Alfreda Wierusz-Kowalskega (1849–1915) ali Józefa Chełmońskega (1849–1914), pogost motiv pa so bili tudi v opusu slovaškega slikarja Jaroslava Věšína (1860‒1915), ki je slikal žanrske prizore iz vsakdana slovaškega in bolgarskega podeželja. Smrekar si je nedvomno pomagal z reprodukcijami njihovih slik, ki jih je redno objavljal Dom in svet. (Sl. 51, 52)

Sl. 51. Alfreda Wierusz-Kowalskega - Napad volkov

Sl. 52. Jaroslava Věšína - Ruska trojka

XI

Sobotka je binkoštni praznik na Poljskem, ki ga v okolici Krakova slavijo na poseben način. Na bližnjih gričih pojejo, plešejo in se gostijo, dokler ne zagorijo kresovi. Nato prižigajo metle ali šope slame, tekajo okoli ognja in jih mečejo v zrak. Podobno šego poznajo na Slovaškem, ko mladina med petjem in vriskanjem preskakuje ogenj, da bi prepodili čarovnice. Prav tako tudi Slovenci poznamo šege ob kresu npr. proženje gorečih kolesc in preskakovanje ognja. Motiv je povzet po ilustraciji Praznik sobotka slikarja Zygmunta Ajdukiewicza v zvezku Galicija.⁴ Na drugi polovici karte je upodobljen prizor Vaški praznik s kólom iz okolice Zagreba.

XII

Ziljsko štehvanje, posebnost Slovencev v Ziljski dolini na Koroškem, je konjeniška igra, pri kateri jezdeci z železnim količem zbijajo lesen sodček “bariglo”, ki je nasejen na drogu “štebhu”. Jezdeci eden za drugim udarjajo po sodčku, dokler ga dokončno ne razbijejo. Zmagovalec prejme od deklet “kranclč”. Risba je povzeta po istoimenski ilustraciji avstrijskega slikarja Feliciana Myrbacha (1853–1940) iz zvezka Koroška in Kranjska.⁵ Komedijanti z medvedom so skupina godcev iz Bolgarije, ki so prišli v vas na vaški praznik, lahko pa tudi na pustni dogodek. (Sl. 53, 54)

Sl. 53

XIII

Praznik nabiranja vrtnic iz Bolgarije ob igranju dudaša, nato iz cvetov izdelujejo opojno dišeče rožno olje; Skupina tamburašev iz panonskega dela Hrvaške.⁶

XVII

Pogreb Pusta je geografsko težko opredeliti. Klovn s kozjo glavo vleče na plohu Pusta v spremstvu hudiča, osla in velikanov. Ples, ki je upodobljen, ne soglaša najbolj s slovansko tematiko. Oblačila spominjajo na nošo rugovskih Šiptarjev, medtem ko so čevlji, meč plesalca in ruta okoli pasu značilni za prebivalce ob črnogorsko-albanski meji. Glavni plesalec na taroku je povzet po sliki srbskega slikarja Paje Jovanovića Bojni ples, kjer je sicer naslikan albanski in ne srbski ples.⁷ (Sl. 55, 56)

Sl. 55

Sl. 56

XX

po ilustraciji Jurija Šubica iz zvezka Primorska⁸ je narisal Ples ob šagri (žegnanju), v osmini, ko slavijo cerkvenega patrona. Tržaško ozemlje od 12. stoletja dalje je bilo najprej naseljeno z romunskimi pribežniki Rumieri, šele nato s Slovenci, ki so bili pastirji in kmetje im. mandrieri. Moški plesalci so upodobljeni v stari mandrjanski noši, ženske pa v škedenjski. Zeleni Jurij je v zelene bukove (brezove) veje oblečen fant, ki v spremstvu godcev hodi po vaseh. Sv. Jurij je najpomembnejši pomladanski svetnik na Kranjskem, obhode Zelenega Jurija pa poznajo predvsem v Beli krajini in na Štajerskem. Risba je prav tako povzeta po ilustraciji Jurija Šubica Zeleni Jurij iz zvezka, posvečenega Štajerski.⁹ (Sl. 57, 58)

Sl. 57

Sl. 58

XXI (Mond)

Na eni polovici je upodobljen Kozak na vojaški straži, na drugi pa Nočni čuvaj, ki je hodil po naseljih s helebardo, svetilko in rogom in oznanjal “dvanajsto uro”. Podobo nočnega čuvaja je Smrekar ponovil tudi na ilustraciji za knjigo Frana Milčinskega Süha roba (kat. št. xx). (Sl. 59)

Škis

je dobrodušen in rdečeličen gajdaš, ki ga poznata Panonija in Makedonija. Pred seboj drži napihnjen meh z enojno igralno cevjo, v ustih ima ustnik, zadaj pa s trakovi okrašeno bordunsko cev. Povzet je po risbi hrvaškega slikarja Mencija Klementa Crnčića (1865‒1930) iz zvezka Hrvaška in Slavonija.¹⁰ (Sl. 60, 61)

Sl. 60

Sl. 61

¹ Ložar-Podlogar 1992.
² ÖMWB, 7, 1890, str. 219.
³ ÖMWB, 14, 1896, str. 455.
⁴ ÖMWB, 19, 1898, str. 357.
⁵ ÖMWB, 8, 1891, str. 117.
⁶ Med tamburaši naj bi se skrival tudi portret Ivana Cankarja (Bratož 1993).
⁷ Dom in svet, 24/2, 1911, str. [49].
⁸ ÖMWB, 10, 1891, str. 179.
⁹ ÖMWB, 7, 1890, str. 221.
¹⁰ ÖMWB, 24, 1902, str. 121.