Signature

Signature

Smrekar je bil pravi mojster signatur, v katerih se prav tako skriva njegova domiselnost, hudomušnost in edinstvena moč. Če se že njegov likovni slog ni kaj dosti spreminjal, za podpise to zagotovo ne drži. Vedno so harmonično vključeni v kompozicijo ‒ v kotih, ob robovih, na sredini, večkrat jih je ponazoril s podobo, včasih služijo tudi kot opomba, dodatek k vsebini. Podpisal se je vedno na sprednjo stran, medtem ko je na hrbtno včasih zapisal naslov dela ali literarni vir, po katerem je motiv povzel, ter večkrat svoj naslov Alešovčeva 38, Ljubljana. Na tem naslovu je živel po letu 1927 vse do svoje smrti in si zgradil atelje ‒ hišo, imenovano Vila Kurnik, zato je zapis lahko pomoč pri dataciji del. Ob naslovu se je tudi podpisal, navadno kot Hinko Smrekar, umetni slikar ali pa celo kot popotnik in umetni slikar, namesto akademski slikar. Na akademijo se namreč ni vpisal, tako da do sistematičnega študija ni prišel, kar ga je ‒ po nekaterih navedbah ‒ vse življenje obremenjevalo. Smrekar je bil samouk.

Zgodnja dela in s tem tudi signature sta zaznamovali mladostna razposajenost in zagnanost. S kolegi umetniki, ki so takrat živeli na Dunaju, so se polni idealizma odločili, da bodo služili narodu in ustvarjali resnično pravo slovensko umetnost. V duhu krepitve nacionalne zavesti so izoblikovali zelo ambiciozen društveni program (op. društvo Vesna), ki je temeljil na raziskovanju lastne tradicije in nacionalne motivike, veliko zamisli pa je ostalo zgolj na papirju. Njihovo življenje tako doma kot v tujih mestih (Dunaj, München) je bilo povezano z zabavo, pijančevanjem, včasih tudi izgredi. V München so na primer odšli vedno v času Oktoberfesta, ko so prejeli kakšen honorar, da so si sploh lahko privoščili tamkajšnje bivanje, leta 1906, ko je v Ljubljano prispel Buffalo Bill s svojim cirkusom, pa so v središču mesta uprizorili lasten Wild West show in bili zato vsi nekaj dni priprti, dodelili pa so jim tudi visoko globo itd. Med seboj so si pošiljali ilustrirane dopisnice, na katerih je besedilo napisano v slengu in dostikrat nerazumljivo. Verjetno nikoli ni bilo mišljeno, da jih bodo prebirale širše množice in analizirali umetnostni zgodovinarji.

Sl. 1
Dopacnica, ilustrirana dopisnica Antonu Mraku, 1902, Narodna galerija
Sl. 2
Havelok, Do-ris in pis-ni-ca, ilustrirana dopisnica Antonu Mraku, (1902), Narodna galerija
Sl. 3
Ivan Cankar, ilustrirana dopisnica Pavli Potočnik, 1903, zasebna last
Sl. 5
Pilherrimus Kurbež. Glasilo treh neodvisnih, prosto vzgojenih kurbežev, (1903), zasebna last

Na dopisnicah se pojavijo različne Smrekarjeve signature, ki sodijo med njegove najzgodnejše, npr. Hinko Naparossa, Enrico v. Naparossa, Hajnrich Žouna (pri Slovencih velja rek: Pije kot žolna.), Žane, Don Kihot, Gorgonzola, in so verjetno nekakšne interne šale, medtem ko bi bil podpis Michelet lahko povezan z likom Michaela Nemca (Der deutsche Michel), prispodobo za značaj nemškega ljudstva, sicer naivne in lahkoverne osebe. Med najstarejše signature sodijo tudi Svinko Sifla, ki je aluzija na sifilis in njegovo življenje na Dunaju, H. Van Smeryg(g)er, Tone Poper in bolj opisna signatura v slogu poimenovanj srednjeveških mojstrov Hudobni Mihec (Seveda je star šele 8 let). (sl. 1‒5)

V letih 1905‒1906 je Smrekar skupaj s kolegi Maksimom Gasparijem, Gvidonom Birollo in Franom Tratnikom sodeloval pri satiričnem časopisu Osa. Osa je bila časopis, ki ga je liberalna Narodna napredna stranka vključila v svojo politično kampanjo, zelo ostro zastavljeno zoper klerikalne katoliške nasprotnike. Smrekar sicer ni rad delal za časopis, češ da so bila navodila tako jasno deklarirana, da so samo še vlekli s tušem po njih. Svoboda izražanja pa ni bila omejena pri signaturah, ki so ponovno izvirne domislice in le po teh lahko ločimo njihova dela. V zgodnjih delih vesnanov namreč težko razločimo individualne slogovne posebnosti, kar kaže na trdna skupna izhodišča. V vsebinskem in oblikovnem smislu so si bili tako enotni, da je umetninam včasih težko določiti avtorstvo.

Smrekarjeva domislica je bila, da se je namesto z napisom podpisal z avtoportretom ‒ v profilu, s cigareto ali brez ali pa celo z ženskim oprsjem ter zagonetnim napisom Π. Δ. Σ. (pi ‒ delta ‒ epsilon), katerega točen pomen ostaja neznan. Na enem izmed klišejev za časopis Osa v zbirki Narodne galerije je sekundaren napis, ki navaja, da signatura pomeni: Panta Dreke Estin, kar bi lahko prevedli Vse je drek. Morda razlaga ni tako zelo privlečena za lase, ker je Smrekar ob svojih podpisih rad dorisal drek. Enkrat si ga je narisal celo na glavi, dodal ga je na javno zahvalo občinstvu, ker je bil zadovoljen z obiskom svoje prve samostojne razstave v Ljubljani, prav tako pa se skriva v množici detajlov na plakatu za samostojno razstavo leto kasneje. (sl. 6‒11)

Sl. 6
Miklavž Slovencem, (1905), zasebna last
Sl. 7
Volilna reforma ali zdravnika Gautscha radikalne operacije, detajl, (1905), zasebna last
Sl. 8
Platonska zabava, detajl, (1906), zasebna last
Sl. 9
Boštjan na božji poti, detajl, 1906, nahajališče neznano
Sl. 10
Slepe miši, detajl, 1906, zasebna last
Sl. 11
Javna zahvala, detajl, (1940), Narodna in univerzitetna knjižnica, Slikovna zbirka, Ljubljana

Podpis s tremi grškimi črkami v latinskem prevodu P. D. E. je dodal tudi na svoj avtoportret kot Buda leta 1908. Prvotni naslov avtokarikature naj bi bil Uboštvo neuslišane ljubezni. Upodobil se je v pozi Bude s svetniškim sijem, na glavi ima lij, v ustih cigareto, v gumbnici zataknjen koren lečen, ki je imel po ljudskem verovanju zdravilno in nenavadno skrivnostno moč, v tem primeru pa naj bi bil znak neuslišane in neutešene ljubezni. Ozira se proti kipcu Bude na podstavku, na katerem je v profilu upodobljena ženska z napisom »Dulcinea«. Šlo naj bi za portret Smrekarjeve ljubezni, znane slovenske pesnice Vide Jeraj. Na steni za njim je plakat z dekletom in napisom »O, zarte Sehnsucht!« (O, nežno hrepenenje!), ki naj bi se nanašal na še eno Smrekarjevo izgubljeno ljubezen, tokrat slovensko pisateljico Zofko Kveder. Menda je Smrekar risbo označil kot »veseli skok mlajših let«, razstavil pa jo je v izložbi pri založniku Schwentnerju v središču Ljubljane. Zaradi pikrih opazk občinstva je vzel podobo iz izložbenega okna, prelepil podobo dekleta z napisom »Konfiscirano« in jo vrnil v izložbo. V levem zgornjem kotu se je podpisal kot H. van Smeryger in dodal P. D. E. (sl. 12)

Enako signaturo je Smrekar istega leta zapisal na naslovnici knjige Ivana Cankarja Zgodbe iz doline šentflorjanske, v kateri je v ospredju kritika družbene morale. Cankar si je želel, da bi Smrekar za omenjeno knjigo prispeval več ilustracij, toda založnik Schwentner je zahteval le naslovnico. Zaradi stiskaštva je Smrekar narisal le dva velika netopirja in več manjših v ozadju, kako se dvigajo iznad polomljenih križev na pokopališču. Signatura je očitno v sebi skrivala tudi tesnobo, negativne strasti, kajti Smrekar naj bi kasneje priznal, da so črke označevale skrajni nihilizem njegove takratne zavesti in da je njihov pomen tudi Cankarju ostal teman do izida knjige. Pozneje mu je povedal, da je želel s temi črkami dati »duška strahu, da se pogreza v blato in da ga bo to kmalu zalilo«. (sl. 13)

Sl. 12
Avtoportret kot Buda (Uboštvo neuslišane ljubezni), (1908), Muzej in galerije mesta Ljubljane
Sl. 13
Osnutek naslovnice za knjigo Zgodbe iz doline Šentflorjanske Ivana Cankarja, (1908), Narodna galerija

Na družbeni satiri Bazar v prid od kranjske dežele zapuščenim igralcem iz leta 1913 je izkoristil svoj priimek in signaturo spremenil v risbico smreke in dodal črko R. Satira je bila komentar spletov okoliščin, ko je ljubljansko gledališče zaradi nenaklonjenosti deželnega odbora celo prenehalo delovati. Pod veliko marelo je kot prodajalca-publicista upodobil prevajalca in umetnostnega kritika Frana Kobala, ki je bil leta 1912 v upravi gledališča. Od marele kot loterijski dobitki visijo na skrajni desni Smrekar, na sredini Gaspari kot Kočevar – krošnjar s torbo in številkami, na levi Ante Gaber, s stojnice pa kipar Lojze Dolinar. Prizor je povezan z dobrodelno loterijo, ki jo je organiziralo Splošno žensko društvo za pomoči potrebne domače upodabljajoče umetnike, dobitki pa so bile umetnine domačih slikarjev in kiparjev. Takšno signaturo je uporabil njegov kolega umetnik Elo Justin, in sicer mesec dni po Smrekarjevi smrti leta 1942, ko je v časopisu Jutro objavil skrito osmrtnico v rebusu, v katerem posekana smreka leži prek krste, zraven pa je napis »konec« ter črka R. (sl. 14)

Sl. 14
Bazar v prid od Kranjske dežele zapuščenim slovenskim igralcem, 1913, Narodna galerija

V letih 1918–1927 je Smrekar k podpisom rad dodajal kratici V. R. M. P ali V. U. M. P. (lahko bi pomenili V rit me piš! ali V uh me piš!) in se podpisoval s slovečimi imeni iz zgodovine umetnosti, kot npr. P. P. RUBENS oziroma s priimkom BRUEGHEL ob imenu HENDRIK, ali z osamelimi primeri AREH SMREKAR, ENRICO SMRECARETTI, GIOVANNI SENZAPARA, ENRÍCO PIZZICAGNOLA, ŽANE BRUNDA, JAKA KRULC, Aleš Sirota, RAMON DE SÍSCARA. Po letu 1927 se je vidno umiril in se podpisoval z inicialama HS. ali polnim priimkom HSmrekar. (sl. 15‒20)

Sl. 15
Gospodična Fini Poderžaj, (1919), Narodna galerija
Sl. 16
Vojni vasovalci l. 1918, 1918, Narodna galerija
Sl. 17
Nikola & Stipica ali star lisjak v škripcih, , 1926, Narodna in univerzitetna knjižnica, Rokopisna zbirka, Ljubljana
Sl. 18
Jugoslavija in gosti (Jugoslavija in gostje, Diplomatska pojedina, Uspehi Ninčičeve zunanje politike), (1926), zasebna last
Sl. 19
Mussolini, 1926, nahajališče neznano
Sl. 20
Albanska kaša, 1927, nahajališče neznano

Avtorica: dr. Alenka Simončič, 2022