Hinko Smrekar je bil v letih 1927–1931 je bil redni sodelavec zagrebškega humoristično-satiričnega lista Koprive, za katerega je naredil preko sedemdeset risb, ki so jih natisnili kot barvne litografije, opremil pa jih je tudi z besedilom. V letu 1927 je bila glavnina risb dopolnjena s tekstom v slovenščini. S satirami je komentiral vsa dogajanja tako na Hrvaškem kot širše, vse družbene sloje – delavce, kmete, intelektualce, politike in generale, pa politične dogodke, družbene in kulturne situacije. Tudi od Kopriv je prišlo do Smrekarja prijateljsko opozorilo s strani sodelavca lista, namreč zagrebškega karikaturista Sergeja Mironovića Golovčenka (1898‒1937), da se »novim šefom« zdijo nekatere satire preostre, gola telesa pa preveč drastično narisana. Po eni strani si je uredništvo Kopriv želelo napadati vlado, po drugi strani pa jih je skrbelo, da bi karikature Antona Korošca, prvaka vodilne Slovenske ljudske stranke, omajale prodajo v Sloveniji. Postali so previdni, ker je bil list že zaplenjen zaradi pikantnosti. Smrekarja so prosili, naj ne karikira Vladka Mačka ((1879‒1964), hrvaški pravnik in politik, vodja hrvaške kmečke stranke in predsednik Kmečko-demokratske koalicije) ali Svetozarja Pribičevića ((1875‒1936), hrvaški politik srbskega rodu, prvak samostojne demokratske stranke in notranji minister), lahko pa četverno koalicijo, stanje v deželi, aktualne dogodke, sem in tja zunanjo politiko, medtem ko naj žensk ne razgalja preveč. Načeloma ga prosijo za bolj »krotke vice«, medtem ko teme prepuščajo njemu.
Satirični list Koprive
Napis: Da se izognemo nadalnjim prerekanjem, ugibanjem in stroškom, predlagam, da se spomeniki ustvarijo po načinu igrače »Matador«. Iz posameznih detajlov se lahko sestavijo poljubni spomeniki na poljubnih krajih. Od slučaja do slučaja se manjkajoči detajli dopolnijo. N. pr. se Miklošiču priloži še bolj košate brke srbske fasone — in Vuk Karadžić je gotov. Itd., itd. Podstavki ozir. celi spomeniki so montirani na kolesih. Tako bi se spomenike lahko prevažalo iz kraja v kraj in bi jih Ljubljana v slučaju potrebe lahko izposojevala tudi drugim občinam. — Kakšna bogata prespektiva! Za to odrešeno, ekonomično idejo želim le ljubljansko častno meščanstvo. Dobro plačana diploma naj se naroči pri meni. H. Smrekar
Napis: Ljubljanska Talija in Univerza: — Joj, prejoj! Slabo so naju hranili že prej, a zdaj nama je preostal le še radič in radi (Korenina!)
Napis: SDS: — Da smo le še na otokih, pa ne bomo še utonil! — Le ta — le bogomolka zadaj me žemra!
Napis: I. Cankar (I. Groharju): »– Blagor nama! Če bi bila še živa, bog ve, na kakšni slami in v kakšni ječi bi zdaj plesnila na veselje vseh mogočih rodoljubov!«
Napis: v Austriji, v Jugoslaviji
Napis: »… Vsak dan sem hodil k maši, za zvonove sem dal, svojemu patronu sem obljubil funtno svečo, pa so me hudiči vseeno zaradi krive prisege zašili!«
Napis: »Vrsta znakov na čepicah še ni popolna. Kakšen znak, na primer, dobe oni, ki se radi vidnih slabih redov obesiju, ili utope? (In če se čepice splošno uveljavijo, naj jih nosi tudi učiteljski zbor, da bo takisto očitno, kdo je pedagog, in kdo mehaniški drešec, kdo dobrohoten vodnik mladine, in kdo zagrenjen sadist.«
Napis na hrbtni strani: Ljudski glas / se bridko pritožuje, da sodniki / in psihijatri zločince radi blaznosti oproščajo. / Da se zadosti pravnemu čutu množice, za to / so tri poti mogoče: / 1.) in najboljši, da se uvede justica linčanja. / S tem se prihrani sodniji in psihijatrom / delo in odgovornost. / 2.) da so porotniki kar brez predsodkov t. j., / da se izberejo izmed najhujših analfa- / betov, ki so v božji milosti / po reku: »Blagor ubogim na duhu …« ( 3.) da se porota nadomesti z dvema »prised- / nikoma« — nedolžnima otrokoma. / Deca so angeljčki. In angeljska pamet / je vsekakor vzvišena nad človeško.
Napis: Ženin: — »Oča, še tisto hrvaško prasičko priložite, pa kar udarimo! Saj ne vidite, kakšna trlica je nevesta!«
Napis: Branjevka Koleštra: — »Težko je, težko! Če denem včasih kak dinarček na stran, si ga moram od ust pritrgati! Mislijo, da sem debela, — pa je le reomatizem.«