Avtoportreti in avtokarikature

Najzgodnejši avtoportreti so na ilustriranih dopisnicah, ki jih je pošiljal prijateljem. Takrat je bil razpet med Innsbruckom, Dunajem, Kranjem, Münchnom in Ljubljano ter je v glavnem komentiral vsakdanje dogodke. Leta 1903 so mu diagnosticirali visoko stopnjo nevrastenije, zato je bilo štipendiranje študija prava na Dunaju prekinjeno. Umaknil je prijavnico za državni izpit, prodal vse pravne knjige in izkupiček zapil ter stopil na pot umetnika. Na eni izmed dopisnic se je narisal pri zdravniku, ležeč na bolniški postelji, in poleg dopisal, da se bo dal zamehuriti v kakšen zavod za živčno bolne, ker je hudo nevrasteničen, na drugi dopisnici pa se je narisal, kako drži glavo med knjigami, nebesno bitje, personifikacija državnega izpita, pa stresa nanj cekine. (sl. 1, 2)

Mladi slovenski umetniki društva Vesna so imeli pomembno vlogo pri vpeljevanju secesijske umetnosti v naš prostor. Izoblikovali so se na Dunaju in v Münchnu, ki sta bila v srednji Evropi s svojim umetniškim ozračjem in razvitim boemskim življenjem sinonim za umetniško napredni mesti. Tam so se seznanili z modernimi tokovi, pozorno so spremljali dogajanje, si ogledovali mednarodno zastopane razstave in s tem najnovejše umetniške smeri. V Smrekarjevem opusu ni za ta čas značilnih lepih usodnih žensk in tako je avtoportret Žane iz okoli leta 1905 morda najbolj modna podoba sploh v celotnem njegovem opusu. (sl. 3) Upodobil se je v slogu Toulouse-Lautrecovih plakatov z modnim klobukom s peresom, rdečo ovratno ruto in viržinko v ustih ter v kljubovalni pozi, ko nam kaže fige. To mladostniško držo, ki je naperjena predvsem proti malomeščanski omejenosti, lahko povežemo s kasnejšim avtoportretom ‒ rentgenskim posnetkom njegove glave, ki je nastal dobrih deset let pozneje. Objavil ga je v ilustrirani (avto)ironični avtobiografiji Henrik Smrekar ‒ črnovojnik leta 1919, v kateri opisuje leti 1915 in 1916, ko je bil zaradi anonimne ovadbe zaprt v več različnih taboriščih. Po dolgih in mučnih opazovanjih in preiskavah je bil nato dokončno odpuščen kot popolnoma nesposoben za vojaško službo. Na avtoportretu z napisom »Rentgenski izvid: velik tujek v možganih« vidimo v njegovi glavi namesto možganov pest, skrčeno v figo. (sl. 4) Bistvo avtobiografije je Smrekar najbolje povzel z besedami »fantastične, skrbno prikrite dvoumne ,zafrkancije‘ na žalostni karneval svetovne vojne«.

Satira je imela v slovenski umetnosti svoje predhodnice na poslikavah panjskih končnic, ki Smrekarju niso bile tuje, saj naj bi se s takšnimi poslikavami tudi sam priložnostno ukvarjal v zgodnejšem obdobju. Ohranila se je fotografija risbe, na kateri je znani motiv s končnic Babji mlin spremenil v Pomlajevalni mlin. Na izvirnem Babjem mlinu nese mož svojo ženo v košari na hrbtu v mlin oziroma napravo, ki jo bo pomladila, medtem ko na Smrekarjevi risbi on osebno pomaga gospem, da splezajo vanj, dodan pa je pripis: »V 3 tednih poročena!« (sl. 5)

Avtokarikaturo je uporabljal tudi kot signaturo. Največ jih je na ilustracijah za satirični časopis Osa (1905‒1906), in sicer v profilu s cigareto ali brez, zgolj njegov nos v profilu itd., leta 1906 pa se je prvič narisal kot obešenca, s čimer je izrazil kritiko družbene omejenosti. (sl. 6, 7, 8, 9)

Kot obešenca se je narisal tudi na skupinski karikaturi Slovenska umetniška razstava, kjer je poleg sebe obesil še druge umetnike, in sicer si od leve proti desni sledijo kipar Svitoslav Peruzzi, slikarji Maksim Gaspari, Rihard Jakopič in Ivan Grohar, zadnji je Smrekar sam. (sl. 10) Poleg njih je velik razstavni napis: »Nemara bi pa takale slov. umetn. razstava splošno ugajala?« Smrekar visi obrnjen proti gledalcem s hrbtno stranjo, ima spuščene hlače, tako da nam kaže golo zadnjico, na kateri je narisan hudomušen obraz. Za hlače ima zataknjen list z napisom: »No, tega pač ni škoda! Je prašanje, če spada sem? Več obiskovalcev.« Večkrat neutemeljeno likovno kritiko je ponazoril na karikaturi Moji kritiki, kjer se obesi, ker mu vsi kritiki tako popravijo umetnino, da od nje nič več ne ostane. Ena izmed Smrekarjevih izjav je bila, da sta državniška kariera in umetnostna kritika dva poklica, za katera ne potrebuješ dokaza sposobnosti. (sl. 11)

Sledijo podobe v vseh možnih preoblekah ‒ razposajen v modni ženski obleki s steklenico v roki in drekom na glavi, ki je tudi ena njegovih signatur; kot Buda, obdan z nebeškim sijem; s cigareto in v ozadju s portretoma dveh njegovih ljubezni; skesan zaradi dekleta Else z angelskimi perutmi in velikim lectovim srcem, ki se je poklanjalo kot svatovsko darilo in je nadomeščalo sladke besede zaljubljencev; ali z meniško oglavnico, kako v skrbi za nas pretaka krvave solze ‒ iz cvička. (sl. 12, 13, 14, 15)

V leto 1908 datira resen in natančno izdelan avtoportret, kakršnega je ponovil šele trideset let kasneje. Na njem se je upodobil v modri slikarski halji, že vidno utrujen od naporov življenja. (sl. 16, 17)

Avtoportret pri kartanju je eden izmed mnogih Smrekarju ljubih gostilniških motivov, ki prikazuje, kako prideta v gostilno obupana žena z otroki in verjetno brezzoba tašča iskat moža, ko je že vse zakartal. (sl. 18)

Iz časa aretacije in internacije so ilustrirani življenjepis Henrik Smrekar – črnovojnik, ki ga je naredil že v letu 1917, vendar je izšel šele po vojni (leta 1919) in velja za prototip slovenskega stripa, ter več podob na ilustriranih dopisnicah, na katerih je končno razsodbo ovekovečil tako, da je enkrat narisal, kako ga bog vojne Mars vrže iz vojske ali brcne v zadnjico, drugič pa prečrta njegov portret na plakatu na steni. (sl. 19, 20)

V letih 1920‒1921 se je Smrekar zdravil v več zdraviliščih, med drugim v kraju Laßnitzhöhe in tudi na Bledu, kjer je bil nastanjen v zdravilišču Arnolda Riklija. Kljub večletnemu ustvarjalnemu zatišju sta se ohranila avtoportret z napisom »Sic transit gloria mundi« (Tako mine slava sveta) in ilustrirana dopisnica z njegovo figuro, ko se modno oblečen sprehaja ob Blejskem jezeru. (sl. 21)

Kljub zdravstvenim in finančnim težavam je delal z neverjetnim zagonom in strastjo. Poprijel je za vsako delo in sodeloval z najrazličnejšimi časopisi. Ustvaril je več sto političnih in družbenih satir ter karikatur, na katerih je večkrat dodal sebe kot enega izmed akterjev, npr. za zagrebški časopis Koprive (1927‒1932) pri tisti, ko samo močno kihne pa že frčijo z deklet njihova oblačila, ali pri tisti, ko demonstrira naprave za hlajenje v času poletnih vročinskih valov. (sl. 22, 23) Med avtokarikaturami prednjači žal izgubljena risba Lastna karikatura kot Charlie Chaplin (1931), s katero je opremil avtobiografijo v reviji Naša knjiga, ki je izhajala v Novem Sadu. Iz te samopredstavitve je vzet večkrat citirani stavek: »Jaz, Hinko Smrekar, po božji milosti excentric-clown slovenskega naroda.« (sl. 24) Narisal se je še kot žirant pri izboru za miss, v kopalkah in z rahlo zaobljenim trebuščkom. Kot takega se ga je spominjal tudi pisatelj Vladimir Bartol, in sicer da je bil »srednjih, subtilnih, vitkih udov in malce izbočenega in povešenega trebuha, kakršen se pogostoma pojavi pri zrelejših ljudeh astenične telesne konstrukcije«. (sl. 25)

Imel je več ljubezenskih razmerij, poročil pa se ni nikoli. V enem izmed svojih življenjepisov ‒ krajšem članku Moje romantične Velike noči, ki ga je tudi ilustriral – se strastno poljublja z dekletom v dežju. Da bi utišal dolgoletne govorice o svoji soprogi, se je z njo ‒ s Smrtjo – narisal v poročni obleki in dopisal: »Z ozirom na tekom let trdovratno ponavljane govorice, imam čast, da Vam predstavim svojo-edino izvoljeno pravo nevesto. (Toda čas poroke še ni natanko določen. Morda je blizu) / Hinko / Smrekar / umetnik / na ,conto mortale‘.« (sl. 26, 27)

S svojimi portreti je opremil tudi razstavne oglase, npr. za prvo samostojno razstavo v Galeriji Obersnel (1940), na katerem prodaja pisano robo, ali za razstavo leto kasneje v isti galeriji, na katerem se je skril med črke. (sl. 28, 29)

Na avtokarikaturi iz leta 1942 se je upodobil z Janovo glavo in prikazal dve obličji svojega karakterja – obraz melanholika s povešenim, prek brade podaljšanim nosom s kapljo na konici in obraz hudomušneža. Povešen nos s kapljo je bil njegov zaščitni znak vse od leta 1905 dalje, ko je Ivan Cankar objavil črtico Povest o dolgem nosu, v kateri je opisal, ali bolje, karikiral Smrekarja. Prevzem podobe rimskega boga Jana povzema celotno Smrekarjevo delovanje, ko je ostajal zvest samemu sebi in bil prepričan v pravilnost svojega delovanja ne glede na posledice. Ker je s svojim delom opozarjal na zmote in zablode družbe, ga lahko povežemo z antično mislijo, sorodno Janu, ki pravi, da se je treba pred vsakim dejanjem zazreti v preteklost, da bi lahko predvideli njegove posledice v prihodnosti. (sl. 30)

Avtorica: dr. Alenka Simončič, 2022