Zrcalo sveta

Večina slovenskih slikarjev je že od sredine 19. stoletja slikala čudovite svetove, ostajala na površju preteklosti in sedanjosti ter se oddaljevala od resničnosti. Smrekar pa je ostajal sam v svetovih, kakršne ni pred njim slikal še noben domač slikar. Umetniki, ki so v tem času prihajali iz šolanja v Zagrebu, so tudi v družbenokritičnih delih ostajali blizu stvarni percepciji, pri Smrekarju pa je vse, kar je videl in občutil, kar ga je ganilo in pretreslo, dobilo obliko in je dostikrat komaj razumljivo. Do takšne mere so prizore deformirali le sočasni ekspresionisti, tudi njegov prijatelj Fran Tratnik. Smrekar je do zadnjega kotička je zapolnjeval svoje likovne prostore s figurami v šokantnih pozah in preoblekah, pri nenavadnih dejanjih, da bi skozi pretekle zablode sodobniki sprevideli družbene napake. Napovedoval je neizogibne dogodke in posledice, saj leto nastanka cikla označujejo usodni politični dogodki – zmaga nacizma in njegov prevzem oblasti v Nemčiji, naraščanje fašističnih groženj in preplah po vsem svetu. Dolgo časa je v Smrekarju rastla ideja, da bi naredil cikel risb, ki mu je že vnaprej izbral naslov Zrcalo sveta, kjer bi obračunal z vsemi silami korupcije, svetohlinstva in izkoriščevalnosti, nasilja in nečlovečnosti v vseh oblikah.

V treh tednih je naredil prvih trinajst risb. Med delom je bil mrzlično nervozen, govoril je, da mu v glavi kar brenči in da bi potreboval še dvoje rok. Hotel je dati »čim več ven«, in res se je listom pridružilo še sedem novih, dokler ni v nekaj mesecih števila zaokrožil na štirideset, vse pa je nato združil v mapo. Risbe so večjih formatov, narejene s tušem in akvarelirane v različnih barvnih odtenkih. Želel si je, da bi mapo v celoti ponatisnili ter da bi jo prodajali tudi v tujini. Po začetnih uspešnih pogovorih z založbami na Dunaju in v Pragi je dogovore prekinila negotova situacija zaradi prihajajoče druge svetovne vojne. Justin navaja, da mu je domače založništvo ponujalo odkup celotnega cikla za 500 dinarjev za vsako risbo, vendar je Smrekar zahteval 1000 dinarjev. Da bi našel kupca, je cikel prvič predstavil javnosti leta 1933 na razstavi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani pod geslom: »Prodati vse ali nič!« Nekaj risb so natisnili na razglednicah, potem pa je Smrekar nad idejo popolnoma obupal.

Časopisi so se burno odzivali na razstavo v Jakopičevem paviljonu, saj se je Smrekar po dolgem času predstavil javnosti s povsem novimi deli in še tako številčno. Pisali so »senzacija na razstavi je cikel Zrcalo sveta«, »še močnejši, borbenejši, duhovitejši in sarkastičnejši«, »svojstven dokument časa, ki sodi v javno zbirko« itd. Leta 1936 je Uprava dravske banovine odkupila 14 risb in jih predala Narodni galeriji, risbo z naslovom Pravica naj bi odkupilo ljubljansko sodišče, medtem ko je preostale risbe Smrekar razdal.

Ko je umetnostni zgodovinar Stane Mikuž želel prodreti v Smrekarjevo umetniško bistvo, je med drugim zapisal, da je bila njegova duševnost »pravi pravcati čarovniški kotel«. Povezal ga je z besedami Feliciena Ropsa, ki jih je izrekel nekemu prijatelju: »Včasih se zdim samemu sebi, kot da sem bajeslovno bitje, ki je zanosilo s hudičem; tisoč nakaz zganja v moji notranjosti svoje zloglasno življenje in to stvar moram ali z dobroto ali s silo izgnesti iz sebe.«

Smrekarju je kritika pogosto očitala, da je v svojih delih neokusen, celo pornografski, medtem ko si je bila ob razstavi leta 1933 enotna, da dela iz cikla sodijo v javno zbirko, kljub temu da se v prezapletenih in prepolnih kompozicijah izgublja pravo sporočilo in so zato nerazumljive.

Smrekar je v ciklu posegal po egipčanski in antični ikonografiji, zapolnjeni prostor in prepletenost oseb spominjata na prizore pekla, padlih angelov ali mrtvaških plesov s slik preteklih stoletij, bogata risba in bujna domišljija ga družita npr. z Gustavom Doréjem ali češkim slikarjem Maximilianom Pirnerjem (1854–1924), apokaliptične vizije in nevidene grozote z Alfredom Kubinom, vsebinsko pa moramo iskati vzporednice z umetniki, ki so se lotevali bolj prepričljivih, a tudi usodnih tem, npr. s španskim slikarjem Franciscom Goyo, z njegovim grafičnim ciklom Neumnosti (1816–1824), predvsem pa z Grozotami vojne (1810–1814), kjer je izpovedal odpor do političnega nasilja, ves stud in gnus nad takšnimi dejanji, ko so bile vse misli o razumu, svobodi in človečnosti pozabljene, ali pa z realističnimi prizori z bojišč ruskega slikarja Vasilija Vereščagina (1842–1904), ki je zavzel stališče, da je treba slikati grozoto, strah in pogubne nasledke boja, da bi odvrnili človeštvo od krvavih vojn.