Rasizem je danes aktualnejši kot sovraštvo do ljudi, ki izvirajo iz drugih kontinentov in ki se od nas (kdorkoli že smo) ločijo po barvi kože in drugih nespremenljivih fizičnih, mentalnih in kulturnih specifikah. Institucionalni rasizem v Evropi 20. stoletja je bil v glavnem usmerjen proti drugim evropskim narodom, ki so s svojo podobnostjo z večvrednimi predstavljali hujšo nevarnost kot oddaljena ljudstva – tako Judje kot Slovani so se lahko vtihotapili v neko družbo in jo načeli od znotraj. Slovenci kot Slovani so bili za fašiste manjvredni, za naciste celo podljudje. Italijanska in nemška beseda za sužnje sta sciavi in Sklaven, spomin na čas ok. 10. stoletja, ko so švedski Vikingi ob obalah Dnepra lovili Slovane in jih kot sužnje prodajali Bizantincem in Arabcem. Sprejemljivim rasnim drobcem, ki bi jih bilo mogoče asimilirati, bi oboji prizanesli, drugi pa bi si sčasoma delili usodo ljudstev, ki si ne zaslužijo, da obstajajo.

Gangsterske metode, ki jih je kasneje uporabil Hitler, ter izrabljanje anti-boljševizma za dosego lastnih diktatorskih ciljev je izpili ravno Il Duce, ki je sanjal o restavraciji rimskega imperija in si z leti prilastil ozemlja na vzhodni jadranski obali, kjer je živelo precej Italijanov oz., bolje, potomcev beneške republike. Z lateransko pogodbo leta 1929 je uredil vprašanje nasledstva papeške države in poskrbel za nadaljnje kompromise med Rimskokatoliško cerkvijo in totalitarnimi, a bogaboječimi državami.

Glavni sovražnik desničarjev je bila (večinoma slovanska) Sovjetska zveza, uradno ateistična revolucionarna država, ki je želela svojo antikapitalistično ideologijo izvoziti po celem svetu. Spopad med kapitalom in komunizmom je tema prve risbe v Smrekarjevem ciklu (Dumping), na kateri bo pošastna stonoga s srpi in kladivi v brezštevilnih rokah napadla požrešnega bogatuna, zasutega z denarjem. V risbi Kapital in Sovjeti si nasproti stojita predstavnik ciničnega komunizma s peterokrakimi zvezdami na uniformi in s kladivom srpom v roki ter vojak s prirejeno čelado rimskega centuriona, ki mu v zadnjo plat leze mož s pokrivalom, ki spominja na papeško tiaro. Lik Kapitala (debel zlovešči mož z znakom za britanski funt – najbolj razširjeno mednarodno valuto tistega časa) je bil pri Smrekarju stalnica že desetletja in željo po dobičku je umetnik krivil za večino zla na svetu.

Bog naše dobe je nadgradnja te teze; velikanskega faraona robota (priredba srednjeevropskega izraza za tlačana) upravlja nekakšen demoničen Nezemljan, klanjajo pa se mu prebivalci napredne metropole. Smrekar je spremljal filmsko produkcijo (sebe je narisal kot Charlieja Chaplina in upodobil tudi Marlene Dietrich), risba spominja na film Metropolis iz leta 1927. Fašisti so častili hitrost, tehniko in orožje, videli so jih kot nekaj, kar bo narodu povrnilo vitalnost in izgubljeno moškost – Angel miru predstavlja boga vojne, obkroženega s tanki in s plinsko masko na obrazu, ki čaka, da diplomati za omizjem sprožijo bombo.

Strateško preigravanje in zlorabo (mednarodnega) prava obravnava risba Pravica. Oči Pravice niso zavezane in se je, kljub krščanskim simbolom okoli nje, postavila na stran močnejših in v imenu denarja zatrla šibkejše. Na njenih obilnih prsi se dojita dve moški figuri, ena z vzhodnjaškim fesom in druga z zahodnjaškim admiralskim klobukom – opomnik na realpolitične igrice velesil v Sredozemlju.

Komentar na popolno polarizacijo družbe vidimo v risbi Politika nad vse, na kateri zamaknjeno množico obvladujeta dva govorca z iztegnjeno desnico, preoblečena v znamenja svobode: rimska Libertas in zagovornik osvoboditve s frigijsko čepico na glavi. Obdobje med 1919 in 1941 je bil čas, ko so karizmatični voditelji s svojimi hipnotičnimi govori skušali ustreči željam navadnih ljudi po stabilnosti, varnosti, dostojanstvu in blagostanju ter jim kot orodje za dosego ciljev predstavili očiščenje (rasno, moralno, parlamentarno) – začenši z italijanskim pesnikom in protofašističnim mislecem Gabrielom d’Annunziem (1863–1938), ki je po koncu prve svetovne vojne le lučaj od slovenskih dežel, v pristaniški Reki na današnji hrvaški obali (hrv. Rijeka, ital. Fiume), ustanovil kratkotrajno totalitarno-korporativistično mestno državico.

Smrekar je glavno težavo videl v krizi vrednot – že desetletja je bil občutljiv za materializem in zanemarjanje duševne kulture. Na risbi Fortuna antično personifikacijo blagostanja, ki iz roga izobilja razdaja denar in cekine, na motorjih lovi krdelo povzpetnežev. Risba Biceps in možgani, po drugi strani, komentira zlovešč premik od družbe duha, ki jo pooseblja rahitičen umetnik, k družbi sile, ki jo predstavljajo renčeči mišičnjaki. Trideseta leta 20. stoletja so bila čas, ko se je izgubil ključen element demokracije – uvajanje sprememb preko kulture prepričevanja. Prepričevanje so v svoje roke vzele milice, paravojaške organizacije, huligani – »glas preprostega, delovnega ljudstva«. Tako kot fašistični črnosrajčniki desetletje prej so v zgodnjih tridesetih letih teror izvajali hitlerjevi rjavosrajčniki, pripadniki nacistične milice pod vodstvom Ernsta Röhma, ki so z izgredi polnili tudi slovenske časopise.

V času, ko se je na Slovence iz vseh smeri vršil strašen pritisk, se Smrekar ni posebej oziral na težave drugih marginaliziranih skupin in jih je največkrat upodobil kot sluge velikih kolonialistov. Ameriški domorodci, Afričani in Judje ostajajo na obrobju njegovih risb, karikirani enako groteskno kot Evropejci in zreducirani na razširjene rasistične stereotipe, ki jih je Smrekar nekritično posrkal iz dunajskih časopisov: podrejeni Indijanci, primitivni črnci in zlonamerni Judje. Tako kot ni prizanašal moškim v politiki je bil surov tudi do žensk, ki so bile ali korpulentne zvodnice Cerkve in kapitala ali suhljate degenerirane prostitutke. Danes so takšne vzporednice nesprejemljive, a podobe razkrivajo tri prepletena dejstva: prvi je splošen odnos do določenih tem, drugi je mentalni vzorec, po katerem ponižani ljudje svoje ustrahovalce ponižujejo tako, da jih enačijo s še »slabšim« Drugim, in zadnji je dejstvo, da imajo tudi žrtve šovinizma lastne šovinistične presodke.

Spolni purizem je Smrekar razvil z leti, morebiti kot odgovor na lastno kronično samskost, neortodoksno obnašanje v javnosti in intenzivna prijateljstva s kolegi umetniki. Pri enaindvajsetih je ilustriral spolne dogodivščine svoje druščine in s podpisom Svinko Sifla namignil na sifilis. Ne vemo, ali je Smrekar dejansko zbolel za njim, a nezdravljena okužba v latentni fazi bi gotovo pojasnila vsaj del njegovih kasnejših fizičnih in mentalnih težav. Kakorkoli, namigi na prostitucijo, splav, zoofilijo (ženska z majhnim psom z dolgim jezikom), rogonoštvo in istospolni odnosi so v ciklu prisotni ravno tako kot kritika Katoliške cerkve in tradicionalistov. Spolne prakse vladajočih slojev so bile orožje opozicije že od časov starih Grkov in tudi vodja hitlerjanskih banditov Röhm ter njegov krog so bili v liberalnem tisku razkriti kot homoseksualci.

Risba, ki najbolj pooseblja Smrekarjev cinizem in obtožbo celotne družbe, je Idealist in realist. Idealist, z angelskimi krili in trnovo vrtnico namesto repa, se bebavo zazira v krošnjo cvetočega drevesa, medtem ko realist, hibrid med človekom in živaljo, v raztrganih oblačilih gloda kosti na tleh.

Morala mode in Mis senzacija (Hollywood) še enkrat sodobne smernice enačita z (žensko) prostitucijo. Na risbi Mis, ki jo še najlažje primerjamo z Reklamo, mis spremljata dve fantastični bitji, kakršne je Smrekar upodobil dve desetletji prej v risbi Delirij in ki jih je povzel od Hieronymusa Boscha (ok. 1450–1516), renesančnega slikarja, ki je prav tako obsodil svoj svet in čas.

S knjigami obkroženi zdravniki (Napredek medicine) izvajajo bizarne operacije, medtem ko umetniki (Znanost in umetnost) pod vplivom sodobnih odkritij in hipotez rišejo dinozavre in Nezemljane. Paleontologija je vznemirjala javnost že desetletja. Prepričanje pred prvo svetovno vojno, da kanali na Marsu dokazujejo obstoj civilizacije na rdečem planetu, je vplivalo na popularno kulturo, kot so radijske igre, romani in stripi. Na risbi Mistiki novodobni poganski svečeniki, iščejo načine, kako obvladovati neobvladljivo. Nekateri se ozirajo proti nebesom, drugi v karte, njihovi privrženci pa častijo zdaj otroka kralja, čarovnika druida ali kar vrečo pšenične moke.

Parvenu in umetnost obravnava Smrekarjevo večno temo in skrb: premožni in vplivni nimajo okusa in zato podpirajo prostake. Že pred prvo svetovno vojno je Smrekar ravnatelja ljubljanskega gledališča oblekel v koketno žensko perilo in ga postavil na oder pred zborom svinj, tukaj pa vidimo novopečenega bogataša, ki izbira med erotičnimi umetniškimi kosi. Smrekar, ki so ga večkrat obtožili nespodobnosti, je bil prijatelj s slovenskim impresionistom Matejem Sternenom, ki je danes znan predvsem po svojih aktih in je imel zbirko erotičnih listov, ki jih je risal tudi sam.

Nova umetnost predstavlja premene v glasbi, umetnosti in arhitekturi; diktafon, ki omogoča hiperprodukcijo, saksofonski jazz, spontano slikanje v primitivnem slogu otrok, spremembe kontrapunkta v klasični glasbi. Na sredini predstavnik Bauhausa, ki malce spominja na slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, razkazuje arhitekturne modele, medtem ko na levi in na desni vidimo dela v Picassovem slogu.

30. januarja 1933 je Adolf Hitler, po spletkah konservativnih politikov, postal nemški kancler. 5. marca 1933, dober teden po požigu Reichstaga, ki ga je povzročil nizozemski komunist, ki je deloval sam, so v Nemčiji potekale nove predčasne volitve, na katerih so relativno večino osvojili nacisti. 11. marca so časopisi že poročali o »otvoritvi tretjega Hitlerjevega carstva«. Preostale politične stranke so bile ali razbite ali prepovedane ali so same razpadle. Sredi julija 1933 je bila nacionalsocialistična nemška delavska stranka edina zakonita stranka v državi. Tako kot Mussolini deset let prej je tudi Hitler deloval hitro, brezobzirno in popolnoma cinično.

Politični dnevnik Slovenec je 1. avgusta 1934 na dnu naslovnice objavil skopo vest s prejšnjega dne, da je »Predsednik Reicha« Hindenburg bolan, a stabilen. Da je maršal na smrt bolan, je bilo znano že nekaj tednov, a razvoj dogodkov je bil vseeno šokanten. Dan kasneje je bilo jasno, da Hindenburg umira, in 3. avgusta časopisi niso poročali le o predsednikovi smrti 2. avgusta, temveč o vzporednem Hitlerjevem prevzemu absolutne oblasti. Kancler je postal firer.

Dramatični dogodki ob Hindenburgovi smrti avgusta 1934 so iz slovenskih naslovnic izrinili neuspeli puč Hitlerjevih privržencev v Avstriji, ki jim je na Dunaju uspelo ubiti fašističnega predsednika vlade Engelberta Dollfussa (1892–1934), ki je zavračal združitev z Nemčijo. Preigravanje firerja in dučeja je zahodne politike zavedlo, da so fašistom vedno znova popuščali. Mala antanta – obrambna zveza med Češkoslovaško, Romunijo in Jugoslavijo – je lahko Jugoslavijo bodrila le še nekaj časa. Zveza je institucialno podlago sprejela maja 1933, a je bila usodno ranjena že oktobra 1934, ko je jugoslovanskega kralja diktatorja Aleksandra Karađorđevića v Marseillesu ubil bolgarski skrajnež, verjetno pod taktirko italijanskih in hrvaških fašistov. Zahod ni želel stopnjevati konflikta z Italijo (in Nemčijo) in v naslednjih letih so še večkrat skupaj poteptali pravice vzhodnega dela Evrope v imenu miru. Totalitarci in njihov večni spremljevalec Kapital so se tako lahko dokončno pripravili, da razkosajo Evropo.