Pomanjkanje akademske izobrazbe se je pri Smrekarju spreobrnilo v pozitivno smer in mu je omogočalo popolnoma različne perspektive v njegovi umetnosti. Neobremenjen z akademskimi učnimi programi je izoblikoval sebi lasten slog, po katerem je bil prepoznaven tudi laikom. Bil je samouk, ki je tehniko risanja tako izpopolnil, da njegova dela z množico oseb delujejo povsem celovito v skladu s pravili anatomije, perspektive in kompozicije. V njegovem obsežnem opusu s par izjemami ni pripravljalnih skic, medtem ko si je pri portetih večkrat pomagal s fotografijami. V večini primerov je vidna podrisba z grafitom, ki jo je nato prevlekel in dovršil s tušem. Risba s tušem in peresom je bila njegova osnovna tehnika, ki jo je večkrat dopolnil z akvarelom ali pastelom, redko tudi z gvašem. Bil je navdušenec nad grafiko, strasten in iskreno zainteresiran za izrazne možnosti, ki so jih različne tehnike nudile. Tehnična disciplina, ki je bila potrebna pri grafikah, je očitna tudi na njegovih risbah, kjer je z nemirno potezo, z drobnim črtkanjem zapolnjeval celotne površine, ter z zgoščanjem in redčenjem črt dosegal hotene učinke. Koliko časa je potreboval za posamezno risbo, nam ni znano, vemo pa po pričevanjih sodobnikov, da je delal po cele dneve, tudi po več kot deset ur na dan. Risbe je izdeloval eno za drugo, na zalogo, kar se mu je obrestovalo v času, ko več let zaradi bolezni ni izgotovil ničesar.

Smrekar je bil izrazito duhovit in pronicljiv opazovalec, ki je znal z nekaj potezami začrtati značilnosti posameznih tipov ljudi – s telesno držo, kretnjami rok ali izrazom na obrazu in v očeh. Tipe ljudi je jemal iz vsakdanjega življenja in jih postavljal v različne zgodbe. Zato je iz opazovalcev svojih del vedno izvabljal smeh in so ga večkrat neopravičeno poimenovali humorist. Sam je odločno zavračal takšno oznako, kot tudi oznako, da je samo in izključno karikaturist, vendar se je bil prisiljen z njo sprijazniti. Sam je zapisal, da je človeka dodobra spoznal kot »žalostno karikaturo v nasprotju idealnih teorij in zvečine ogabne prakse« in da potemtakem ni čudno, da je postal v »tolikšni meri karikaturist in skoraj absoluten cinik, kot vsi obupani, neverni idealisti.«

Umetniški talent se je pri njem povezal z zanesljivim občutkom za vedno aktualne pojave časa in ni bil samo kronist svoje dobe, ampak je imel odločilno vlogo pri širjenju novih idealov. V Ivanu Cankarju ni našel le osebnega prijatelja, ampak predvsem sorodno dušo. Ne toliko satira kot globoka izpoved in obračun z družbo je bistvo njunih del. Odpor do družbeno-političnih razmer, ki so tesnila življenje ljudi, predvsem pa odnos vladajoče družbe do umetnosti in umetnika, svojemu narodu nepotrebnega in prezgodaj umirajočega, so rdeča nit obeh ustvarjalcev. In v kolikor je Cankar gledal na umetnika vendarle nekoliko sentimentalno je Smrekar nič manj žgoče sekal tudi po njih, ne izključivši sebe in tudi po umetnostnih kritikih ter umetnostnih institucijah. »Državniška karijera in umetnostna kritika, to sta dva poklica, za katere dokaz sposobnosti ni potreben« je ostro zapisal v enem izmed člankov, kjer je tudi ostro pokomentiral Narodno galerijo, češ da je v zadnjem času povsem pozabila, da je na prvem mestu slovenska narodna ustanova in da je ena sama panjeva končnica vredna za nas več kot cel Louvre ali Luxembourg. Enako stališče je zavzel tudi ob vprašanju, kateri umetniki so nanj vplivali, ko je dejal, da mu je majhno drevesce v domovini bolj ganilo srce kot vsa diktirana evropska umetnostna moda.

Občudovanja vredni so Smrekarjev pogum, odkritosrčnost in poštenost, s katerimi ni dobil samo umetniške, ampak tudi zgodovinsko legitimacijo za upodabljanje svoje dobe in njenih ljudi. Ustvaril je galerijo portretov in karikatur sodobnikov in s tem ohranil njihove pristne podobe za bodoče rodove. Koliko detajlov iz zasebnega in profesionalnega življenja ali njihovih telesnih značilnosti je ujel na njih, nam morda nikoli ne bo znano.

Ilustracije za periodična glasila in za knjige po številčnosti presegajo družbeno-politične satire in karikature. Smrekar je bil iskan ilustrator, ki je znal dobro prisluhniti željam naročnika, povzeti iz besedila snov za risbo, prav tako pa mu ni nikoli zmanjkalo idej.

Razstava je zaradi obsega avtorjevega opusa in občutljivosti gradiva (večina umetnin je del na papirju) razdeljena na dva dela. Prva razstava pokriva obdobje med leti 1902 in 1917, na ogled pa je preko 160 umetnin ‒ ilustrirane dopisnice, ilustracije za knjige Ivana Cankarja, lastne karikature in karikature sodobnikov (v teh letih jih je narisal preko 50), slovanske igralne karte in slovanske tarok karte, risbe z narodopisnimi motivi, vzetimi iz slovenskih narodnih pesmi, družbeno-politične satire in karikature, cikel razglednic Vojska v slikah, risbe večjih formatov in grafike s pravljičnimi motivi in s prizori iz ljudskega vraževerja in narodnih bajk, risbe za zdravnika dr. Franca Derganca, risbe, ki jih je narisal v času internacije v Scheiflingu ter ilustracije za povest Martin Krpan Frana Levstika.

Leta 1927 je Smrekar začel pisati svoj življenjepis, ki ga je želel tudi ilustrirati. Na žalost dela ni nikoli dokončal. Ohranil se nam je le osnutek uvoda, kjer je zapisal spomine na najzgodnejše otroštvo do dvanajstega leta starosti. Ker lahko iz njega veliko izvemo o njem in o njegovi družini, osebe, ki jih opisuje, pa srečujemo v paleti likov na njegovih risbah, ga prilagamo v prepisu.

Občudovanja vredni so Smrekarjev pogum, odkritosrčnost in poštenost, s katerimi ni dobil samo umetniške, ampak tudi zgodovinsko legitimacijo za upodabljanje svoje dobe in njenih ljudi. Ustvaril je galerijo portretov in karikatur sodobnikov in s tem ohranil njihove pristne podobe za bodoče rodove. Koliko detajlov iz zasebnega in profesionalnega življenja ali njihovih telesnih značilnosti je ujel na njih, nam morda nikoli ne bo znano.

Ilustracije za periodična glasila in za knjige po številčnosti presegajo družbeno-politične satire in karikature. Smrekar je bil iskan ilustrator, ki je znal dobro prisluhniti željam naročnika, povzeti iz besedila snov za risbo, prav tako pa mu ni nikoli zmanjkalo idej.

Razstava je zaradi obsega avtorjevega opusa in občutljivosti gradiva (večina umetnin je del na papirju) razdeljena na dva dela. Prva razstava pokriva obdobje med leti 1902 in 1917, na ogled pa je preko 160 umetnin ‒ ilustrirane dopisnice, ilustracije za knjige Ivana Cankarja, lastne karikature in karikature sodobnikov (v teh letih jih je narisal preko 50), slovanske igralne karte in slovanske tarok karte, risbe z narodopisnimi motivi, vzetimi iz slovenskih narodnih pesmi, družbeno-politične satire in karikature, cikel razglednic Vojska v slikah, risbe večjih formatov in grafike s pravljičnimi motivi in s prizori iz ljudskega vraževerja in narodnih bajk, risbe za zdravnika dr. Franca Derganca, risbe, ki jih je narisal v času internacije v Scheiflingu ter ilustracije za povest Martin Krpan Frana Levstika.

Leta 1927 je Smrekar začel pisati svoj življenjepis, ki ga je želel tudi ilustrirati. Na žalost dela ni nikoli dokončal. Ohranil se nam je le osnutek uvoda, kjer je zapisal spomine na najzgodnejše otroštvo do dvanajstega leta starosti. Ker lahko iz njega veliko izvemo o njem in o njegovi družini, osebe, ki jih opisuje, pa srečujemo v paleti likov na njegovih risbah, ga prilagamo v prepisu.