V stoletjih do srednjega veka se je izoblikovala krščanska tradicija sedmih glavnih (naglavnih) grehov, imenovanih tudi smrtni grehi, h katerim sodijo napuh (Superbia), pohlep (Avaritia), nečistost (Luxuria), jeza (Ira), požrešnost (Gula), zavist (Invidia) in lenoba (Acedia).

Krščanski menih in asket ter eden najbolj vplivnih teologov v poznem 4. stoletju Evagrij Pontski (345‒399) je v poglavju O osmerih mislih v svojem delu Praktik navedel osem slabosti, ki vodijo v zlo in zato človeku preprečujejo vstop v božje kraljestvo. Seznam je služil prepoznavanju naštetih slabosti in njihovih posledic ter hkrati kot priročnik, kako se jih ubraniti. Okoli leta 590 je papež Gregor Veliki na podlagi tega seznama kot prvi opredelil sedem glavnih grehov, ki jih je v 13. stoletju potrdil še Tomaž Akvinski in so jih nato prevzeli vsi katoliški teologi.

Za najusodnejši greh velja napuh, saj duša, ki postane njegova žrtev, podleže še preostalim šestim naglavnim grehom, kar vodi v njeno smrt. Iz sedmih naglavnih grehov se rojevajo tudi vsi drugi (manjši) grehi. Greh je smrten, kadar je dejanje storjeno namerno in ima zadostno moč, da povzroči daljnosežne posledice, ni pa smrten, če so njegove posledice manjše in če dejanje ni rezultat namere, ampak šibkosti, brezbrižnosti ali neumnosti.

V današnjem času sedem glavnih grehov nima več enakega položaja kot so ga imeli v miselnosti srednjega veka, pa vendar še vedno z izjemno preciznostjo opozarjajo na tisto, kar  prepoznavamo kot trajne napake človeškega značaja. Če gledamo nanje s povsem etičnega stališča, se v celoti nanašajo na ravnanje in značaj človeka ne glede  na njegovo prepričanje ali religiozno pripadnost. Kažejo na slabosti, na katere bi ljudje s svojo voljo sicer lahko vplivali, vendar jim zlahka podležejo. So življenjska dejstva, ki se tičejo tako moških kot žensk, ki so okusili življenje. Problematika sedmih glavnih grehov je nadčasovna.

Več kot tisoč let so personifikacije in alegorije grehov tako v književnosti kot v likovni umetnosti dobivale različne podobe. Umetnikom je ta tema postala izvir moralnih, verskih in poetičnih navdihov, vedno pa je bil njihov namen poučevanje ali pridiganje. Personifikacije grehov so našle svoje mesto v komedijah, s čimer je zlo postalo razlog za veselje, pa tudi v dramah, ki so obravnavale resnejše teme kot so npr. zmernost, pravičnost ali sodba.

Sedmim glavnim grehom stoji nasproti sedem kreposti, ki se delijo na tri teološke (vera, upanje, ljubezen) in štiri kardinalne kreposti (razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost). Upodobitve grehov so že po naravi njihov dramatični kontrast in pri tem domišljija ne pozna meja. Podobe grehov so bližje življenju, ker umetniki črpajo iz vsakdanjosti, zato so bolj udarne in neposredne. Pri njih ni nevarnosti, da bi postale abstraktne, kar se dostikrat zgodi pri upodobitvah kreposti. Glede na prepričanje o njihovi resničnosti pa si je lahko vsakdo v svoji domišljiji izoblikoval njihov videz in mu dodal vsebino.

Hinko Smrekar (1883‒1942) je lesorezni cikel Sedem naglavnih grehov (1927) izdelal na premišljen, zabaven in provokativen način. Vse personifikacije so moške figure, zaradi dolgoletnega življenja v grehu izpremenjene do neprepoznavnosti. Zlo jih ni zgolj obsedlo, ampak so postali podobe Zla. Njihov videz s krempljastimi rokami, ostrimi in dolgimi zobmi, koničastimi ušesi ter groteskno fiziognomijo je pošasten in pri nekaterih že prestopa iz divje karikature v živalskost (Jeza, Požrešnost, Zavist). Njihova dejanja so podkrepljena z držo, ki npr. pri vase zagledanem debelem Napuhu, zleknjenem v stilni naslonjač, nakazuje pretirano vzvišenost. Na glavi ima krono, prste na rokah preobložene s prstani z dragocenimi kamni, obleka je bogato okrašena, pogled iz priprtih oči zviška uprt navzdol. Lakomnost je podoba starega koščenega moškega, ki sedi na tleh ob skrinji z dragotinami. Žre jih na skrivaj v krčeviti drži in z vročično izbuljenimi očmi. Nečistost je figura debelušnega kosmatega možaka, morda od vseh še najbolj »ljubezniva« personifikacija. Gledalcu obrača hrbet, ko sproščeno sedi pred sliko ženskega akta, ki mu je zaslepila pamet. Njegovo poželenje je nakazano z nosom, ki ponazarja falus, kar je bolj razvidno na kolorirani različici lesoreza. Jeza, od vseh personifikacij najbliže živalski figuri, je divje rdeče barve, simbolične za vročekrvnost, in bojevito razbija vse, kar ji pride na pot. Požrešnost zadovoljno sedi pred preobloženo mizo in  si v usta tlači celo gnjat. Figura je debela, njena široko odprta, divje zobata usta so kot vhodna vrata, kar odraža nezmernost na vseh področjih. Zavist, upodobljena strogo frontalno, v simetrični pozi, je najbolj srhljiva izmed vseh. V pripravljenosti sedi na tleh, iz ust se ji cedijo sline, medtem ko z očmi, simbolično obarvanimi z rdečo, kar še krepi učinek zla, opreza naokoli. Je hladnokrvna, zlobna figura in deluje uničevalno. Lenoba je upodobljena v postelji, z nočno čepico in v globokem spancu. Videti je povsem obnemogla, iz rok ji je padla knjiga z napisom Adeo Cibis (Preveč hrane), ki ponazarja duhovno žalost in ima globlji pomen kot lenoba sama.

Avtorica: Alenka Simončič

Esej prvič objavljen na spletni strani NG, v sklopu Odstiranj in 33. mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani, 9. maj – 16. junij 2019