Ustvarjalnost Hinka Smrekarja je izredno bogata in raznolika in zato po naravi tako zapletena in nedoumljiva, da se je potrebno vprašati o posebnih vzrokih in okoliščinah zanjo. Raznolikost lahko pripisujemo dejstvu, da je zaradi preživetja poprijel za vsakršno delo – ilustriranje knjig za različno ciljno publiko, izdelovanje častnih diplom, reklamnih oglasov, ex librisov, risanje karikatur in družbeno-političnih satir, risanje narodopsinih motivov, ki so bili tržno zanimivi, predvsem na razglednicah. Na drugi strani pa so risbe večjih formatov in pa grafike s pravljičnimi motivi in s prizori iz ljudskega vraževerja in narodnih bajk, ki se jih je lotil iz osebnega zadovoljstva in interesa. Ta dela smatramo za Smrekarjeva najkvalitetnejša, so tudi najbolj neposredna in iskrena. Sledijo jim družbenokritična dela, ki so se rodila iz njegovih osebnih izkušenj in v katerih se je v podobi apokaliptičnega vidca odzival na aktualne dogodke. Vsi ti žanri so se ponavljali skozi celotno Smrekarjevo ustvarjanje, in glede na temo in namen je prilagajal tehniko in način izražanja – od silovitega zagona do popolne pasivnosti, od mehkobe do ostrine, od zbranosti do ekscentričnosti, od sanjskih prividov do boleče stvarnosti, od virtuozne risbe do čudnega nerazumevanja oljne tehnike. Takih protislovij poznamo v likovni umetnosti malo, in če prištejemo k vsemu še njegovo slabo zdravstveno stanje, potem nam postane vse Smrekarjevo delo še bolj zagonetno.
Brez pretiravanja in drznosti lahko Smrekarja imenujemo za genialnega – tako bogat, fantastičen in močan v izrazu ni sodil v nobeno tedanje umetniško gibanje. Ob njegovi petdesetletnici je Saša Šantel takole zapisal: »Smrekar je eden izmed onih umetnikov, ki spravlja pišoče strokovnjake v zadrego, ker je preveč sposoben, ali, če hočete, tudi pretrmast, da bi se dal upreči v ozke spone kake dnevne, od Pariza ali Berlina diktirane mode.«
