Smrekar je večkrat sodeloval s Slovenskim planinskim društvom. Leta 1936 je narisal satirične prizore za razglednice, na katerih je predstavil posamezne planinske tipe. Tukaj se je ponorčeval iz tekmovalnega gorništva, ki lovi rekorde in pozabi uživati v naravi.

Smrekar je bil pogosto kritičen do kapitala. Največkrat ga je upodobil kot debeluha, ki na tej risbi žre bogastvo, s katerim je zasut. Za hrbtom mu grozi strašna stonoga s človeškimi nogami in rokami; v enih drži srp, v drugi pa kladivo, znamenji boljševiške revolucije.

Smrekar je svoj pogled na širše družbeno-politične premene predstavil v ciklu Zrcalo sveta, nastalem v letih izjemne gospodarske krize, ki se je začela na ameriški borzi, dokončne nacistične prevlade v Nemčiji in vzpona fašizma po celem svetu.

Na Vzgoji podanika nemočnega člana družbe, upodobljenega v otroški hojci, v spremstvu policije in neokusno karikiranega črnca, ki običajno predstavlja kolonialne dežele, vzgaja že znana debela postava – kapital.

Smrekar si je želel študirati medicino, vendar se je zaradi pomanjkanja denarja in z mislijo na Knafljevo štipendijo še istega leta odločil za študij prava v Innsbrucku na avstrijskem Tirolskem, kjer je študiral v zimskem in poletnem semestru akademskega leta 1901/1902. Iz časa innsbruškega študija je ohranjenih več v pristni ljubljanščini napisanih in ilustriranih dopisnic, ki jih je pošiljal prijatelju Antonu Mraku in drugim.
Antonu Mraku je pisal, da je Innsbruck »Arschloch der Welt« in da se tu Kranjec ne more dobro počutiti, posebno če je sam. Omenil je tudi štipendijo v višini 140 K, ki jo je prejel po šestih mesecih, in da bo sedaj lahko nadaljeval študij na Dunaju.

Običajno so se naši mladi umetniki napotili v München v času festivala Oktoberfest, ko so bile zvečer vse ulice v mestu praznično razsvetljene in polne zamaskiranih ljudi. Gaspari je zapisal spomin na dogodek, ko sta s Smrekarjem pošteno stradala in z žalostjo pričakala oktobrsko slavje v mrzli sobici v Kreitmayerstrasse. Želela sta se vsaj sprehoditi in si ogledati mesto, vendar brez denarja sta razmišljala, kako bi se vsaj za silo našemila. Tako sta drug drugemu porisala obraz – Smrekar je Gaspariju narisal klasično Ledo z labodom, Gaspari pa Smrekarju motiv (žal je del v zapisu nerazberljiv), ko nekaj kuka v rožnato rdeče srce. Šla sta v center mesta »med radostne brigade veseljakov«, ki so ju vabili z vzklikom: »Tu sta dva prava tiča!« in jima plačali zajetno večerjo in pijačo oz. kar sta hotela. Tako sta bila vsaj enkrat v Monakovem »slavna in sita«.

Razpeti med mednarodne umetnostne sloge z značilno ikonografijo in nacionalno motiviko, ki so se ji zaobljubili, so vesnani naredili sintezo obojega. Dekorativnost secesije so bolj kot s findesièclovsko dekadentnostjo ali simbolistično duhovnostjo povezali s pripovednim pravljičarstvom in z ljudskim izročilom z motivi iz vsakdanjika kmečkega človeka, domačih ljudskih pripovedk, šeg in običajev, narodnih pesmi in kmečkih obrti.

Prilagoditev secesijskih prvin je dobro razvidna npr. na primeru enega najbolj priljubljenih ikonografskih motivov secesije – poljuba, s katerim so se ukvarjali najvidnejši predstavniki obdobja, kot sta npr. Gustav Klimt ali Edvard Munch. Na slikah vesnanov bi zaman iskali globino osebnega čustvovanja ali simbolno sporočilo. Zaljubljenca so postavili v domače okolje in ju pri tem oblekli še v slovensko nošo z namenom, da nam približajo pristen slovenski prizor – nekaj, kar je nam lastnega, lepega in dobrega.

V skladu z literaturo so bili priljubljeni tudi motivi živali. Pojavljajo se labodi, čaplje, kače, pavi, ki so z lepimi linijami svojih teles ustrezali kompozicijski ritmiki obdobja. Pavi z okrašenimi repi so služili za okrasje inicial, labodi in čaplje z razprostrtimi krili so pojavljajo na naslovnicah ali ob vodnih obrežjih, kače se ovijajo okoli ženskih teles itd., medtem ko je eksotične živali, kot so opice, levi ali sloni, Smrekar upodabljal kot študije.

Pomembno vlogo v kompoziciji pa so imela tudi drevesa – breze, topoli, hrasti in predvsem vrbe, navadno osamljene in obrezane, ter stari gabri in rogovilasti osamelci. Vrbe, pa tudi stari gabri mestoma dobivajo antropomorfne oblike in se spreminjajo v demonske obraze, kakršne je ustvaril človek, njegov strah in vizionarska domišljija. V slovenski umetnosti jih je do najgrozovitejših podob stopnjeval slikar France Mihelič (1907–1998), profesor na ljubljanski akademiji po drugi sv. vojni.

Secesijski čas je posebno pozornost posvečal tudi videzu knjige kot celostne umetnine – izdelavi platnic in vezavi ter likovni opremi, tako okrasitvi naslovnice in naslovne strani kot posameznih strani z vinjetami, zaglavji, inicialami in z besedilom tesno povezanimi ilustracijami. Nikoli poprej ni izšlo toliko bibliofilskih izdaj kakor v tem obdobju. Oblika knjige je bila tudi odraz dobe, in prehod od šablonskih okrasov do avtorskih ilustracij je bil postopen. Izjemno mesto v razvoju slovenske kulture je imel trgovec in založnik Lavoslav Schwentner (1865–1952), ki se je leta 1898 preselil iz Brežic v Ljubljano. Imenovali so ga »dvorni založnik slovenske moderne«, saj je pripomogel k njeni uveljavitvi in sprejel za objavo mnogokatera besedila, ki so bila tematsko in idejno sporna, pa tudi trgovsko tvegana, zaradi tega in pa zaradi cenzure uredniških in upravnih odborov obstoječih založnikov sicer nikdar ne bi ugledala belega dne. Posebno pozornost je posvečal zunanjemu videzu knjig. Medtem ko so se v 19. stoletju založniki na Slovenskem zanašali na uvožene klišeje in ilustracije, je Schwenter mrtvo okrasje zamenjal z avtorskim.

Cankarju je bila všeč Smrekarjeva Gospa Judit, ker je bila »močno-ženijalna«, in njena geometrično-ekspresionistična stilizacija je dala povod, da se je med osmimi načrti odločil zanjo. Osnutek je eno Smrekarjevih najzgodnejših ohranjenih del. Izžareva ideale dunajske secesije in asociira na krog Gustava Klimta. Z rahločutno in risarsko natančno risbo je v stilizirano pokrajino postavil modno silhueto dame, ki se sprehaja po parku mimo vodometa, kamor se je umaknila iz sivega dunajskega predmestja.

Ohranilo se je še več Smrekarjevih osnutkov za omenjeno naslovnico, iz katerih je razvidno, da se je sprva poigraval z idejo usodnih in nevarnih žensk s konca 19. stoletja, kot sta Klimtova Čarovnica ali Eva s slike Greh Franza von Stucka.

Smrekar je zapisal več spominov na Cankarja, v glavnem po njegovi smrti leta 1918, kjer omenja, da ga je videval v Ljubljani še preden sta se spoznala. Iz leta 1903 je ilustrirana dopisnica s Cankarjevim portretom, kjer je Smrekar pisal naslovnici, da ga je na hitro zmazal, kolikor mu je spomin dopuščal, in da ga je malo ujel, ter dodal, da glavni izraz leži v očeh in da ga bo na Dunaju bolje poštudiral. Še pred nastankom katerekoli Smrekarjeve karikature Cankarja je leta 1905 Cankar objavil v Ljubljanskem zvonu povest o možu z dolgim nosom, kjer je opisal, ali bolje karikiral, Smrekarja:

»/…/ Kmalu pa so se odprle duri in vstopil je gost, ki se je ozrl po izbi s plašnim, čemernim pogledom, ter je sedel v kot k drugemu oknu. Oblečen je bil v dolgo suknjo, ki mu je segala skoro do peta, okrogel staromoden klobuk je imel na glavi in ga ni snel, ko je vstopil, temveč pomaknil ga je še niže na obrvi; okoli vrata je imel prevezano kričeče pisano, malomarno zavozlano ovratnico, kakor jih nosijo umetniki v velikomestnih asilih za ljudi, ki nimajo krova. Izpod klobuka je gledal nos, kakršnega nisem videl še nikoli; čudno dolg je bil, malo rdeč, mehak, tako da bi se pač zazibal, če bi človek sunkoma okrenil glavo /…/.«

Dolg in povešen nos je postal zaščitni znak Smrekarjevih avtokarikatur. Navadno je na konico obesil še kapljo, s čimer dobi pomilovanja vreden značaj.